Damijana Močnika pri ustvarjanju navdihujejo gregorijanski koral in motivi slovenske ljudske glasbe, pa tudi literatura, poezija, liturgična besedila. Poznamo ga kot profesorja v Zavodu svetega Stanislava v Ljubljani, kjer je sooblikoval zborovsko piramido in kjer vodi nekaj zborov. Je tudi docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Celoten pogovor z Damijanom Močnikom si preberite v prejšnji številki tiskane Družine (4/2022).

Čestitke za nagrado! V kakšnem času življenja jo sprejemate? 

Čas je odličen. Hvaležen sem Bogu za zdravje, čudovito družino, za vse, kar se mi je v življenju zgodilo, za prijatelje, sodelavce, zbore ... Po skoraj treh desetletjih v Zavodu sv. Stanislava na Škofijski klasični gimnaziji, kjer delno še ostajam kot umetniški vodja in dirigent, sem lani jeseni začel pisati novo službeno zgodbo na oddelku za sakralno glasbo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot pika na i se mi je zgodila še nagrada Prešernovega sklada. Vesel sem je, ker to pomeni, da je moje ustvarjanje nagovorilo pomemben krog ljudi tudi zunaj glasbenega sveta. Nagrada mi prinaša tudi odgovornost, saj se mi zdi, da moram poslej stremeti k še bolj odgovornemu in kvalitetnemu ustvarjanju.

Ustvarjanje želim graditi na trdnem temelju glasbene preteklosti in se preko sedanjosti zazreti v prihodnost.

Nagrado Prešernovega sklada ste prejeli za zelo različna dela – od mladinske opere, sakralnih skladb, motetov … Imajo skladbe skupni imenovalec?

Na prvi pogled ne. Ko pa še enkrat pomislim, pa skupni imenovalec najdem. Gre za odnos med solistom in skupino, med posameznikom in družbo. V operi Všeč si mi se proti otroku, beguncu postavi celotna skupnost na podlagi predsodkov, le ena deklica mu prisluhne in pomaga. V skladbi Paschae, ki je postavljena v izjemno akustično gotsko cerkev v Pleterjah, gre za dialog med solističnim sopranom in moškim zborom. V motetu Caminante z vsebino romarske poti camino se soočita manjša solistična skupina in zbor. Tri vsebinsko različne skladbe s skupno oblikovno značilnostjo. V njih seveda najdemo tudi mnogo različnosti. V operi raziskujem afriško in orientalsko glasbo ter ju dam na skupni imenovalec z evropsko glasbo različnih zgodovinskih obdobij, veliko je prostora tudi za improvizacijo; v skladbi Paschae vzpostavljam dialog med novo zvočnostjo in kartuzijanskim koralom; v skladbah Caminante in Peregrinatio pa zaslutimo glasbene in vsebinske povezave od srednjeveškega kodeksa iz Santiaga de Compostela do sodobnega časa.

Damijan Močnik: Vesel sem je, ker to pomeni, da je moje ustvarjanje nagovorilo pomemben krog ljudi tudi zunaj glasbenega sveta. Nagrada mi prinaša tudi odgovornost, saj se mi zdi, da moram poslej stremeti k še bolj odgovornemu in kvalitetnemu ustvarjanju. FOTO: Tatjana Splichal

Po čem prepoznamo »Močnikovo glasbo«? 

Že pred desetletjem mi je po koncertu, na katerem je bila ena izmed mojih skladb krstno izvedena, eden od slovenskih dirigentov rekel, da je, čeprav ni imel programskega lista, že po nekaj taktih ugotovil, katera skladba je nastala pod mojim skladateljskim peresom. Začudil sem se, saj je šlo za prvo izvedbo skladbe. Odvrnil je, da samo jaz na tak način zapišem nekatera sozvočja. Bo že držalo. Moj profesor kompozicije Dane Škerl je v enem od pogovorov rekel, da skladatelj vse življenje hoče napisati eno popolno skladbo, in to poizkuša na različne načine, z različnih zornih kotov. Težko rečem, kaj ima moja glasba, da prepriča tako poslušalce kot zahtevne dirigente. Je pa dejstvo, da se trudim v glasbi biti iskren pri izpovedi svoje notranjosti, hkrati pa v kompozicijsko tehničnem smislu težim k najvišji kvaliteti, ki sem jo tisti trenutek sposoben doseči. Ustvarjanje želim graditi na trdnem temelju glasbene preteklosti in se preko sedanjosti zazreti v prihodnost.

Hvaležen sem Bogu za zdravje, čudovito družino, za vse, kar se mi je v življenju zgodilo, za prijatelje, sodelavce, zbore ...

Vodite tudi župnijski pevski zbor. Župljani, verjetno večina amaterskih pevcev, nimajo treme prepevati pred profesionalcem? Ali drugače: zakaj že četrt stoletja vztrajate na koru?

Zakaj bi imeli tremo peti pred menoj? Večina pevcev me pozna že zelo dolgo, nekateri od rojstva, drugi so moji vrstniki. Vodil sem jih že, ko sem bil na začetku svoje glasbene poti, še precej neizkušen. Rasli smo skupaj, se učili drug od drugega, bili so prvi, ki so prepevali moje skladbe. Svoje dirigentske in skladateljske ambicije sem pozneje razvijal pri drugih zasedbah in na drugih ustanovah vse do mednarodnega prostora. Vedno pa sem se trudil, da smo tudi na koru v Cerkljah na Gorenjskem peli na najvišji možni kvalitetni ravni, kot smo bili tisti trenutek sposobni. Pri izboru skladb sem zelo načelen in na mojem dirigentskem pultu se pojavijo samo zelo dobre in odlične skladbe, ni mi do izvajanja povprečne glasbe. Mislim, da pevci in župljani to cenijo. Čeprav se včasih soočam z velikim pomanjkanjem časa, sem se odločil, da vztrajam. Predvsem me prepriča vzdušje na pevskih vajah, ko vidim in čutim, da se pevci trudijo slediti mojim zahtevam in pričakovanjem ter se iskreno veselijo, ko nam uspe dobro zapeti vernikom v veselje in Bogu v čast. To je moje darilo pevcem in župniji, da razvijam in delim, kar sem kot talent prejel od zgoraj.