Ob zgodovinskih prevratih je simbolna vloga spomenikov ponovno oživela, zato je njihovo odstranjevanje želelo uničiti tudi pričevalno in simbolno funkcijo spomenikov. Spomeniška krajina se je sčasoma spreminjala, saj skoraj tretjina spomenikov ne stoji več ali pa so bili temeljito predelani.

Slovenska spomeniška krajina je tesno povezana z narodnim gibanjem

Globočnik v knjigi obravnava javne spomenike, ki so jih na Slovenskem postavljali od sredine 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Figuralni in arhitektonski spomeniki, spominske plošče in nagrobni spomeniki so nastali z namenom slavljenja zaslužnih posameznikov ali dogodkov. Imeli so pomembno vlogo simbola, ki pripadnike istega naroda povezuje v narodno skupnost.

Zato je bila slovenska spomeniška vnema tesno povezana z narodnim gibanjem. Spomeniki so odraz slovenskega narodnega, političnega, kulturnega in socialnega razvoja, tudi po njihovi zaslugi so Slovenci kot narod uspeli oblikovati svojo kulturno in duhovno fiziognomijo.

Postavitev spomenika Miroslavu Vilharju v Postojni leta 1906. VIR: Notranjski muzej Postojna

Zbirka tridesetih besedil je pestra

Zbirka tridesetih besedil je dokaj pestra, saj posamezna poglavja obravnavajo spomenike literatom, glasbenikom, misijonarjem, znanstveniku, dobrotnici, svetniku, cesarju, dvema kraljema, padlim vojakom in zmagi.

Začenja se s prvim pomembnim spomeniškim mejnikom, nagrobnim spomenikom pesniku dr. Francetu Prešernu. Sledijo opisi prizadevanj za postavitve posameznih spomenikov in spominskih obeležij, ki v večini primerov presegajo lokalni okvir, saj se je v ta prizadevanja vključila celotna slovenska narodna skupnost, o čemer najbolj zgovorno pričajo spiski darovalcev denarnih sredstev za nek spomenik.

Ni pa v tej knjigi besedil o spomenikih, ki so bila objavljena na drugih mestih.

Spomenik Miroslavu Vilharju v Postojni so porušili Italijani leta 1941. VIR: Notranjski muzej Postojna

Likovno in simbolno

Kot je pojasnil avtor v predgovoru, je na celovit vpogled v slovensko spomeniško produkcijo potrebno poseči vsaj po knjigi Špelce Čopič Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja (Ljubljana, 2000, prirejena doktorska disertacija), brez katere tudi te zbirke besedil ne bi bilo.

Prav tako pa tudi po knjigah Prešeren in likovna umetnost (Ljubljana, 2005, doktorska disertacija) in Likovno in simbolno, v kateri je Globočnik podrobneje obravnaval Vodnikov spomenik, Prešernov spomenik, Ilirski steber in spomenike padlim slovenskim vojakom v prvi svetovni vojni, ter po knjižici Trubarjev spomenik v Ljubljani, ki je osvetlila nastanek našega, po mnenju avtorja najbrž najlepšega in najbolj kakovostnega modernega javnega spomenika.

Spomenik Miroslavu Vilharju v Postojni danes. FOTO: Ivo Žajdela

Pomembni mejniki v razvoju spomeniškega gibanja na Slovenskem

Omenjeni spomeniki so predstavljali tudi pomembne mejnike v razvoju spomeniškega gibanja na Slovenskem. Tako bi lahko namreč poimenovali spomeniška prizadevanja, ki so bila mnogo bolj pestra, dolgotrajna, angažirana in izjemna, kot jih lahko predstavi ta knjiga.

Tovrstni mejniki v njej pa so vsaj Slomškov spomenik, ki je bil zaradi nasprotovanja nemškoliberalne mestne oblasti postavljen v mariborski stolnici in ne na enem od mestnih trgov, Levstikov spomenik v Velikih Laščah, cesarjev spomenik v Ljubljani, Miklošičev spomenik v Ljutomeru in še nekateri.

O zgodovinski dinamiki priča nekdanji spomenik nemškemu pesniku Anastaziju Grünu na vogalu ljubljanskih Križank, ki so ga postavili ljubljanski Nemci kljub močnemu slovenskemu nasprotovanju.

Prvotni spomenik Miroslavu Vilharju v Planini.

Najmlajši v knjigi je Spomenik zmage v Murski Soboti

Poglavje o sloven­skih spomenikih v Clevelandu razkriva razcepljenost slovenske izseljenske skupnosti na katoliški in socialdemokratski del, poglavje o skulpturi Franceta Kralja, ki je bila s postavitvijo na Muzejski trg spremenjena v javno plastiko, pa govori o koketiranju dela kulturne javnosti z nacionalsocialističnimi pogledi nemškega Tretjega rajha.

Poglavje o spomeniku kralju Aleksandru I. Karađorđeviću podrobno rekonstruira spomeniško akcijo in izdelavo spomenika, ki pa zaradi nemške okupacije leta 1941 nikoli ni bil postavljen na trg ob mariborskem gradu.

Med obravnavanimi spomeniki je po času nastanka najmlajši Spomenik zmage v Murski Soboti, ki kot prvi veliki spomenik, postavljen po drugi svetovni vojni, odpira novo tematiko v spomeniškem kiparstvu na Slovenskem.

Spomenik Miroslavu Vilharju v Planini danes. FOTO: Ivo Žajdela

Slovencem je uspelo postaviti nekaj spomenikov, ki so primerljivi s tujimi vzori

Besedila podrobno osvetlijo nastanek javnih, figuralnih in arhitektonskih spomenikov, njihove slogovne lastnosti in posebnosti. Po tipoloških značilnostih in kakovostni realizaciji se spomeniki razlikujejo med seboj.

Večina spomeniških akcij je prešla enake faze: pobuda, oblikovanje spomeniškega odbora, zbiranje sredstev, izbor kiparja, arhitekta, kamnoseka, slavnostno odkritje, izpostavljenost različnim ocenam, kritikam in javnemu mnenju ... Vse to je avtor nazorno predstavil.

Pazljivi bralec bo ponekod našel pri različnih spomeniških akcijah celo imena istih protagonistov.

Pri spomeniških prizadevanjih so vselej izstopali posamezniki, omogočali pa so jih množični prispevki. Razlike med spomeniki so bile predvsem v ekonomskih zmožnostih in številčnosti slovenskega prebivalstva v posameznih okoljih.

Kljub skromnim pogojem je Slovencem uspelo postaviti nekaj spomenikov, ki so primerljivi s tujimi vzori.

Spomenik Franu Miklošiču v Ljutomeru. FOTO: Ivo Žajdela

Tretjina spomenikov, ki jih opisuje knjiga, ne stoji več

Spomeniki so nastali zato, da bi ohranili spomin, niso pa večni. Emocionalni naboj, ki so ga imeli ob svojem nastanku, je sčasoma zbledel. Postali so sestavni del urbane vedute, spremenili so se v neme priče preteklosti.

Ob zgodovinskih prevratih pa je simbolna vloga spomenikov ponovno oživela, zato je njihovo odstranjevanje želelo uničiti tudi njihovo pričevalno in simbolno funkcijo.

Odstranjevanje spomenikov ima namen brisanja zgodovinskega spomina. Ta usoda je doletela slovenske spomenike na ozemlju, ki ga je po prvi svetovni vojni zasedla Italija, prav tako tudi habsburške dinastične spomenike in spomenike, ki jih je postavila nemška skupnost v večjih mestih, na začetku druge svetovne vojne pa so nemški in italijanski okupatorji odstranili vse spomenike jugoslovanskima kraljema Petru I. in Aleksandru I. Spomeniška krajina se je sčasoma spreminjala, saj skoraj tretjina spomenikov, ki jih opisuje knjiga, ne stoji več.

Spomenik Josipini Hočevar v Radovljici. FOTO: Ivo Žajdela

Prispevki v knjigi želijo osvetliti usodo javnih spomenikov

»Predstave, ki smo si jih ustvarili o spomenikih, se marsikdaj razlikujejo od tega, kar nam pripoveduje arhivsko gradivo, časopisni članki in drugi zapisi,« pojasnjuje avtor knjige.

Kot je običajno pri likovnih delih, ki so nastala zato, da bi zadovoljila spominska, kohezivna, kulturna in narodotvorna prizadevanja, njihov pomen prerašča ožje umetnostno področje, zato nam vsaj posredno govorijo tudi o slovenskem zgodovinskem razvoju od srede 19. do srede 20. stoletja.

Nagrobnik Simona Gregorčiča v Libušnjah pri Kobaridu. FOTO: Ivo Žajdela

Od Prešernovega nagrobnika do spomenika »zmage« leta 1945

1852 – Prešernov nagrobni spomenik

1867 – Spominska plošča misijonarju Ignaciju Knobleharju v Škocjanu na Dolenjskem

1872 – Prešernova slovesnost v Vrbi 15. septembra 1872

1878 – Spomenik Antonu Martinu Slomšku v Mariboru

1886 – Anastazija Grüna spomenik in ljubljanski turnarji

1889 – Levstikov spomenik v Velikih Laščah

1897 – Baragov kip v Dobrniču

1900 – Odkritje spominske plošče na Prešernovi hiši v Kranju

1903 – Spomenik Janezu Vajkardu Valvasorju v Ljubljani

1903/1906 – Spomenik Juriju Vegi

1906 – Spomenik Miroslavu Vilharju v Postojni

1908 – Nagrobni spomenik Simonu Gregorčiču

1908 – Spomenik Josipini Hočevar v Radovljici

1908 – Cesarjev spomenik v Ljubljani

1909 – Spomenik Hrabroslavu Volariču v Kobaridu

1913 – Vodnjak sv. Janeza Nepomuka v Kranju

1926 – Spomenik Franu Miklošiču v Ljutomeru

1931 – Spomenik kralju Petru I. v Ljubljani

1931 – Olimpijec Tone Malej

1931 – Spomenik Miroslavu Vilharju v Planini

1931 – Spomenik padlim v prvi svetovni vojni na Breznici

1932 – V kraljestvu Kralja Matjaža

1932 – Pirnatova Janez Krstnik in Anton Aškerc

1933/1937 – Slovenska spomeniška afera v Clevelandu – spomeniki Ivanu Cankarju, Frideriku Ireneju Baragi in Simonu Gregorčiču v Jugoslovanskem kulturnem vrtu

1936 – Spomenik Davorinu Jenku v Cerkljah na Gorenjskem

1936 – Slomšek Karle Bulovčeve

1939 – Spomeniška afera na Muzejskem trgu (kip Franceta Kralja Priroda)

1940 – Spomenik neznanemu slovenskemu vojaku na Brezjah

1940/1941 – Spomenik kralju Aleksandru I. v Mariboru

1945 – Spomenik zmage v Murski Soboti

Demokracija, Ddr. Damir Globočnik, 4. 8. 2022