Z jezuitom p. Ivanom Platovnjakom, profesorjem na Teološki fakulteti in vodjem programov v Ignacijevem domu, smo se pogovarjali o pomenu solz v duhovnem življenju in v življenju nasploh.

Zdi se, da žalost, jok, solze sežejo dlje in so dolgotrajnejše kot veselje, ki je običajno bolj trenutno. Zakaj?

Žalost, jok in solze segajo globlje kot veselje, ker so povezani s človekovo rano. Veselje je pogosto vezano na trenutne dogodke, kot so: rojstvo, uspeh, darilo, prijeten pogovor, zato nosi značaj trenutnosti. Ko dogodek mine, veselje zbledi, čeprav lahko v srcu pusti sled hvaležnosti.

Žalost pa ni le čustvo, temveč izraža tudi proces. Ko npr. izgubimo bližnjo osebo, se prekinejo najgloblje vezi, ki so se stakale v skupnem življenju. Ta rana ne izgine z enim dogodkom, ampak ostane bolj ali manj boleča vse življenje. Nihče in nič ne more nadomestiti te izgube. Potrebna je dolgotrajna pot žalovanja. Zato je žalost po svoji naravi daljša in težja. Psihološko gledano bolečina zareže globlje kot ...