Razstava je nastala v sodelovanju devetih slovenskih muzejev in dveh fakultet, in sicer: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Pokrajinski muzej Koper, Pokrajinski muzej Celje, Mestni muzej Krško, Koroški pokrajinski muzej, Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran, Tolminski muzej, Gorenjski muzej, Posavski muzej Brežice, Univerza na Primorskem Fakulteta za humanistične študije, Univerza v Ljubljani in Naravoslovno tehniška fakulteta. Organizatorji so v posameznih muzejih po lastni presoji izbrali predmete in k celoti prispevali specifične mitološke vsebine.

Organizatorji so v posameznih muzejih po lastni presoji izbrali predmete in prispevali specifične mitološke vsebine.  

V projektu je ključen razmislek o odnosu med predmetom in besedo. Ta vez ni neposredna, temveč jo vedno posreduje miselna podoba, ki jo imamo o določenem predmetu. Na slednje močno vplivajo kultura, vrednote in izkušnje. Iz tega lahko razberemo, da ob zanemarjanju lastnih kulturnih temeljev hitro izgubimo orientacijo in vrednote. Dediščina je kot koncept v konservatorskem in drugih diskurzih sicer dokaj nova kategorija, čeprav se danes zdi, da ostaline preteklosti nikoli niso bile razumljene drugače. V zgodnjih evropskih zakonodajah 19. in začetka 20. stoletja so bili artefakti razumljeni kot spomeniki in kot taki varovani na podlagi spomeniških inventarjev.

Struktura oziroma »arhitektura« te razstave je zasnovana izrazito pregledno, kar ji daje značaj metodološke jasnosti. Vsaka sodelujoča ustanova oziroma posamezni avtor je prispeval tri temeljne elemente: izbrani predmet, pripadajočo mitološko zgodbo ali lastno interpretacijo. Takšna tridelna zasnova vzpostavlja preprost, a učinkovit okvir, znotraj katerega poteka vsebinska razčlemba. Razstava v prvi vrsti opozarja na globoko prežetost zahodne civilizacije z antično mitologijo. 

V duhu sodobnega muzealstva povezuje temeljne stroke in kustodiatne pristope v enotno sporočilo o ljudskem znanju, verovanjih in vrednotah, ki so ukoreninjeni v dediščini ter ubesedeni skozi mite. Miti so simbolne zgodbe, ki pojasnjujejo temeljna vprašanja človeškega bivanja, naravne pojave, interpretativni okvir razumevanja naravnih in družbenih pojavov ter načela določene kulture.

Podobno kot danes znanost, so miti tudi nekoč omogočali orientacijo v svetu.

Podobno kot danes znanost, so miti tudi nekoč omogočali orientacijo v svetu, obenem pa so soustvarjali občutek pripadnosti skupnosti ter oblikovali temeljne vrednote in predstave o človekovem mestu v kozmosu. Njihova narava je bila dinamična, saj so se prilagajali družbenim normam in potrebam. Mitološki liki so zelo pogosto spreminjali svojo podobo ali funkcijo, da bi ostali sprejemljivi in učinkoviti v določenem kulturnem kontekstu. Imajo značaj pojasnjevanja določenih vlog, kolektivno zavest, arhetipski pomen in ritual.

Nas Evropejce zagotovo bolj kot katera druga zanima mitologija Grkov in Rimljanov. Sicer je res, da se morda nestrokovnjaku velikokrat zdi na neki način odbijajoča ali celo barbarska. Težko je stopiti v njen svet bogov, junakov, epskih in mitičnih pripovedi, ki se zdi abstrakten, oddaljen in zaradi časovne odmaknjenosti okamnel v temi arheologije, iz katere ga lahko izkopljejo le učenjaki in strokovnjaki. Pa vendar je mitologija Grkov in Rimljanov še vedno živa, ker je blizu človeškemu. Živa je tudi zato, ker predstavlja junake, katerih moralno ali fizično trpljenje, dvomi in metafizični strah pred Smrtjo, Ljubeznijo in Usodo zadevajo tudi nas in se nas še kako dotikajo. 

S pomočjo razstavljenih predmetov ter mitov, npr. o Dionizu, Afroditi, Nike, Zevsu, Hermesu, Hefajstu in Aktajonu ter izročil tudi o »našem« kralju Matjažu in freisinških škofih, ta razstava pripoveduje zgodbo o človeku, ki kljub tehnološkemu napredku ohranja nespremenjeno naravo. Dediščina je predstavljena kot zakladnica skupnih moči in nosilka medgeneracijskih vezi, ki nas zavezujejo k ohranjanju za prihodnje rodove. Miti kot ključen del nesnovne dediščine osvetljujejo pradavna vedenja, vtkana v snovni svet.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (05/2026).