Pridružili so se veliki skupini Slovencev, ki so leta 1949 našli zatočišče v Argentini. Tam je dokončal šolo in gimnazijo, študiral teologijo v slovenskem bogoslovju, prejel duhovniško posvečenje. Potem je svoje delo posvetil Slovencem v izseljenstvu, najprej v Argentini, kasneje v Nemčiji. Upokojen se je vrnil v Slovenijo.

Biseromašnika gospoda Marjana Bečana, ki je v lani dopolnil 85 let, je ob jubileju obiskal z mikrofonom v roki novinar Radia Ognjišče Matjaž Merljak v duhovniškem domu Mane nobiscum v Ljubljani in pripravil z njim pogovor. S prijaznim dovoljenjem uredništva Radia Ognjišče ga objavljamo v naši reviji.

Kot duhovnik je svoje delo posvetil Slovencem v izseljenstvu.

Lepo pozdravljeni, g. Marjan Bečan. Malo se bova sprehodila po vaši življenjski poti. Rodili ste se leta 1940 v Ljubljani.

Da, v Ljubljani, čeprav sta bila ata in mama z Gorenjske, oče iz Rakovnika pri Medvodah, mama pa z Brezij. Potem, ko sta se poročila, sta živela v Ljubljani, kjer je oče že imel službo in je bil privatni šofer generala Rupnika.

Torej, rodili ste se v Ljubljani, ampak prav kmalu vas je potem pot peljala v Pliberk, na avstrijsko Koroško. Kaj se je zgodilo?

Oče je izgubil službo, ko so prišli Nemci in so mu rekli, naj gre na Koroško, v Pliberk, vozit poštni avto za tri mesece. In je šel, potem so mu podaljšali. Oče je dobro opazoval, kaj se dogaja, in je leta 1942 poklical nas vse, da smo odšli za njim na Koroško in smo bili tam do 1949.

Torej ste bili še čisto majhen otrok?

Dve leti sem bil star, ko so me nesli od doma. Ampak ostali smo zelo povezani s Slovenijo. Starši so nam vedno govorili o domovini in nesrečni vojni, tako da sem čisto dobro vedel, za kaj gre.

 Z (višarsko) mladino na stopnicah župnišča v Münchnu. FOTO: Lenart Rihar 

Ste imeli še kakšnega brata, sestro?

Prva se je rodila Marija in je umrla, preden sem jaz prišel na svet. Druga sestra pa še živi v Argentini, že tri leta leži na postelji in ji streže mož, ki je star 92 let, ampak rad dela in je še pri moči. Ona pa je telesno onemogla, sicer pa še pri zdravi pameti, ne more pa več vstati s postelje.

V Pliberku ste potem začeli hoditi tudi v šolo, gotovo so bile to nemške šole?

Ja, tako je. Nemško sem se naučil, ko sem se igral z otroki. Dve leti in pol sem bil v nemški šoli in tam je bil tudi verouk. Ko sem poslušal o vseh mogočih stvareh iz Svetega pisma, o Adamu in Evi pa o Jezusu in nebesih, kamor pridemo po veri, sem se navdušil. No, in med potjo domov sem premišljeval, kako in kaj bom naredil v življenju. Očeta sem našel doma in sem ga vprašal, kaj je treba narediti, da postaneš župnik. Rekel je: »Ja, kaj, najprej moraš rad moliti, potem učiti se, pa pridem biti.« Jaz sem šel malo stran, pa sem si rekel: »Ja, molimo itak vsak dan, to ni težko. Učiti se bo treba, dokler je šola. Priden pa tudi moraš biti, drugače jih pa dobiš.« Vrnil sem se k očetu, pa sem mu rekel: »Ata, jaz bom tudi župnik.« Kratko je odvrnil: »No, kar ostani pri tem.« Po novi maši mi je pa povedal: »Veš, takrat, ko si mi rekel, da bi bil rad duhovnik, sem vsak dan molil zate, čisto sam, osebno.« Doma smo zmeraj molili za vse mogoče stvari, ampak nikoli za duhovniške poklice. Jaz sem bil očetu zelo hvaležen, da me je spremljal ves ta čas z molitvijo.

Očetu sem bil zelo hvaležen, da me je ves ta čas spremljal z molitvijo.

Ste bili tudi ministrant?

Sem bil še premajhen, tam so bili večji fantje, debele knjige je bilo treba prenašati, jaz pa slaboten, tako da takrat nisem bil ministrant.

To je bil čas druge svetovne vojne, kako ste pa to doživeli v Pliberku?

Ni bilo nič izredno hudega, v Pliberku ni bilo nobene borbe, streljanja. Ampak enkrat je bilo nevarno. Avstralski avioni so napadli kraj. Govorili so, da so vrgli preprogo, tepih. V eni minuti je padlo 65 bomb, vendar niso zadeli središča. Mi smo ravno tam živeli, tako da nismo tega skoraj nič občutili. Slišalo se je oddaljeno treskanje bomb, le kakšni špliterji so prileteli, tako da nismo bili v nevarnosti. To je edino, česar se spominjam. So pa eno letalo zbili blizu Pliberka in so očeta poslali, naj gre po pilota. Ata je dejal, da so bili Američani. Dal jim je znak, naj grejo z njim, pa sprva niso hoteli. Potem so vsi trije šli v avto in jih je pripeljal v Pliberk.

Sam vojni čas ni prinesel nič posebnega, ampak potem po vojni pa je bilo najbrž drugače?

Niti ne, vsaj za nas otroke. Nam ni bilo nič hudega na Koroškem. Propagande je bilo pa veliko. V Pliberku je bil neki Breznikar, hotelir, Slovenec, ne Korošec. Ta je očeta kar naprej pregovarjal, naj se vpiše v komunistično partijo. Trdil je: »Komunizem bo prišel, gorje tistemu, ki ne bo z njimi.« Ata se je tega ustrašil. Povedal nam ni, je pa gotovo razmišljal, kako bi se tega rešili. Potem je prišla pa tista možnost za odhod v Argentino povsem zastonj. No, in se je prijavil in so nas takoj sprejeli. Ko smo prišli v Argentino, je bila mama precej črnogleda, včasih celo obupana, in je tarnala: »Joj, kaj bo pa zdaj? Jezika ne znamo, stanovanja nimamo, službe nimamo, denarja nimamo, kaj pa še pride, ne vemo?« Je pa ata mirno rekel: »Oh, nič se ne boj, saj Bog ve, da smo na svetu.« Ta stavek je tudi mene zelo spremljal in pomirjal.

 Z ingolstattskim župnikom Stankom Gajškom. FOTO: Zvone Podvinski

To zaupanje v Boga, kajne? 

Ko zdaj gledam nazaj, je res držalo, sproti se nam je odpiralo v vsakdanjih potrebah. Itak nismo mislili na to, da bi obogateli, in tudi nismo. Ni šlo za to, ampak da smo se izognili komunizmu, nam je bilo poseben blagoslov. V Argentini so nas zelo dobro sprejeli, vse tujce. Argentina je ogromna, ljudi je imela malo, in so sprejemali brez posebne izbire od koderkoli, najraje cele družine in vsak je bil dobrodošel.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (05/2026).