Vse je kazalo izjemno obetavno. Pa se je vmešala neka firma, baje izraelska, ki je razkrila porazno podkupljivost vladajočih. Sam ljubljanski župan, ki je hrbtenica Golobove vlade, naj bi od vsakega javnega dela v mestu zahteval za sebe 10 % provizijo. Pravzaprav to vsi vemo, samo javno se o tem ne govori. Namesto da bi se ljudje razburili zaradi korupcije, so nasedli vladi, ki je to prikazala kot tuje, izraelsko vpletanje v slovenske volitve. Ljudje so ji nasedli. Ali je to res ali ne, za nje ni bilo pomembno. Izraelci naj o tem ne bi smeli javno poročati. Noro! Toda tako je. In prednost šefa opozicije Janeza Janše, ki so ga obdolžili povezave z Izraelci, je v dneh neposredno pred volitvami skopnela kot pomladanski sneg. To je velika moralna tragedija. Večja kot poraz na volitvah. 

Golobova volilna zmaga namreč sporoča, da se velik del državljanov strinja s korupcijo v državi.

Golobova volilna zmaga namreč sporoča, da se velik del državljanov strinja s korupcijo v državi. Ta znaša po javnih podatkih tri in pol milijarde evrov. Pa je v resnici prej večja kot manjša. Ne moti jih. Zdi se jim del obstoječega političnega sistema, način vladanja. Prepričani so, da nosilci korupcije s krajo ne skrbijo samo zase, ampak da pade kakšna drobtina tudi v dlan državljanov. Analize volitev so pokazale, da tako mislijo predvsem volivci, ki so starejši od 65 let, torej še iz obdobja komunizma, in povprečno bolj izobraženi. To pove o kakovosti in naravi takratnega sistema izobraževanja.

Golobova koalicija za sestavo nove vlade nima večine. V predvolilnem obdobju igrajo pomembno vlogo nekdanji Peterletovi krščanski demokrati, ki imajo poslej 9 poslancev in hočejo sestaviti nekak tretji politični blok še z dvema, pogojno desnima strankama in biti konkurenca na eni strani Golobu in na drugi, čeprav v manjši meri, Janši. Nihče ne ve, kako se bo izteklo. Vsi se bojijo podkupovanja izvoljenih poslancev. Če so ljudje dali soglasje h Kučan-Golob-Janković načinu vladanja, vladi korupcije, je to seveda možno pričakovati.

Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Bivši predsednik vlade Golob hoče to, kot relativni zmagovalec volitev, ostati vnaprej. Da bi bil v tem uspešen, razglaša ustanovitev vlade narodne enotnosti, v kateri pa ne sme biti stranke Janeza Janše. S tem izloča iz državljanske skupnosti tretjino državljanov. To je lahko znak norosti ali pa tipičen primer levičarstva. Dejansko hoče najširše soglasje državljanov za nadaljevanje korupcije. Ustanavlja vlado ljudskega soglasja k množični korupciji. Z tri in pol milijarde evrov, ki zginejo v njej, bi lahko reševali šolstvo, zdravstvo in upokojence. Mnogi se nad tem ne razburjajo.

To je lahko znak norosti ali pa tipičen primer levičarstva.

Taka je sedanja podoba morale velikega dela Slovencev. Ne mislim, da smo svetniški narod, tudi v Evropi jih ni. Toda, kar je preveč, je preveč! V vladavini korupcije vidim dediščino stare in nove Jugoslavije, ki sta si bili v tem kot siamska dvojčka. »Če ne boš znal krasti, Bog te ne dorasti!« so bile osrednje besede romskega in komunističnega krsta.

Nekoč mi je neki ameriški zgodovinar, specialist za staro Avstrijo, rekel, da bomo Slovenci za normalnost potrebovali 40 let. Zgrozil sem se. Letos bo Slovenija kot samostojna država stara 35 let. Je imel prav? Bom dočakal normalnost? Očitno je bila zrušitev komunizma veliko lažja kot pa sprememba v mišljenju ljudi. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Slovenske poosamosvojitvene vlade se borijo za kapital in medije. To je dediščina marksistične vzgoje, kjer je vse v materiji. Pozabljajo na šolo, ki je ključna. Osnovna in srednja šola sta ključni! Treba se je boriti za ljudske duše. Tam se kuje prihodnost!

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (05/2026).