Žalostna, a ena najlepših in brezčasnih pravljic, ki pripoveduje o smrti, je Andersenova klasika iz leta 1845 Deklica z vžigalicami. Zgodba vsakič znova presune, kako premražena in prestrašena deklica v utrinkih izgorevanja vžigalice hrepeni po bližini, toplini in ljubezni. Konec je tragičen, a prepleten z upanjem in vero v poslednje življenje – po smrti deklico v naročje sprejme njena ljubeča babica.

O smrti ne govorimo radi, sploh z otroki ne. Pogosto jih nehote želimo obvarovati pred neprijetnimi občutji in (čustveno) bolečino – tudi z izključevanjem s pogrebov ali ritualov žalovanja. O tem je v Salezijanskem vestniku pisal Gašper Otrin in opozoril, da jih s tem ne le prikrajšamo za pomembno življenjsko izkušnjo, ampak jim to lahko postane tabu tema, kar povečuje njihovo stisko ob prihodnjih izgubah. Ko so soočeni s smrtjo, potrebujejo starosti primerno, a vedno jasno in resnično razlago dogodka. Pomembno vlogo ima skupno obujanje spominov na pokojnega s pogovorom, fotografijami in ...