Delam, kakor da je moje

Letos so na Bregu ob Savi obeležili poseben praznik, 80-letnico življenja sokrajana in dolgoletnega cerkovnika Francija Kalana, po domače Mežnarjevega. Franci Kalan namreč že več kot 70 let z nasmehom v očeh in vedro besedo daruje svoj čas, delo in srce domači cerkvi, nekoč znanemu božjepotnemu svetišču Marije, Pomočnice kristjanov na Bregu iz leta 1445, zaradi osamljene lege v gozdu so ji nekdaj rekli tudi Marija v leščevju. »Za vami ne bo več takih, kot ste vi,« so mu malo v šali malo zares priznavali župljani že pred dobrim desetletjem ob župnijskem žegnanju na praznik Marije, Pomočnice kristjanov za takratnih 60 let predanega dela mežnarja ter mu izrekli posebno zahvalo, ga obdarili in mu izročili nadškofijsko priznanje. Vsako nedeljo so namreč lahko občudovali njegove ikebane in cvetlične aranžmaje. Na leto jih je pripravil tudi 250. V cerkvi že od vedno Franci ni bil samo cerkovnik, bil je tudi krasilec, ministrant, čistilec, ki je doma tudi opral in zlikal oltarne prtičke. Njegov Marijin oltar je bil takrat na natečaju Družine izbran med sedmimi najlepšimi. Celo župljanke so mu priznavale, da nobena ikeban ne dela tako kot on. »Samo za berila in študije nisem,« je takrat za Družino pristavil v značilni, hitri gorenjski govorici. »Pri mežnarskem delu moraš biti s srcem in se odpovedati marsičemu,« je dejal in dodal: »Delam, kakor da je moje. Ves trud pa se mi povrne z veseljem in srečo, ker je cerkev urejena, lepo okrašena, ker sem morda razveselil farane, župnika ali obiskovalce.« Toda kako se je pri njem nabralo toliko desetletij cerkovniške službe? »Saj pomagam v cerkvi že od vedno,« odgovori. Starša so zaprli Franci živi v hiši blizu cerkve Matere Božje, pomočnice kristjanov, ki jo je leta 1936 tam začel zidati njegov oče. Istega leta so začeli zidati tudi župnišče. Da je zaslužil za delavce pri gradnji hiše, je z vprego konj vozil po cesti Kranj–Ljubljana. Tako sta se starša lahko poročila, bilo je med vojno. Ob njenem koncu, leta 1945, se jima je rodil prvi otrok, Franci, dve leti kasneje, leta 1947, pa še Jernej. Tako so postali štiričlanska družina. Ker je Kalanova hiša stala sredi gozda, so se pri njih po vojni skrivali tako imenovani skrivači, nasprotniki komunističnega režima. Zaradi tega se je komunistični režim hudo znesel nad družino. Očeta je leta 1948 »obsodil na osem let zapora in zaplembo premoženja, mamo pa na tri leta. Lahko si predstavljamo, kako težko ji je moralo biti, ko je morala pustiti doma sinova, stara dve in štiri leta, ne vedoč, ali ju bo še kdaj videla. Očeta so izpustili po petih letih, mamo pa po enem, saj sta bila doma dva otroka, zanju je skrbela mamina sestra. Očeta so v Rajndolu pri Kočevju tako hudo pretepli, da so ga zaradi poškodb morali zdraviti v bolnišnici v Topolšici. Domov so ga izpustili šele leta 1953. Starša sta iz zapora prišla s hudimi zdravstvenimi posledicami, a sta se postopoma privadila na civilno življenje. Oče je postal mežnar Kmalu po njuni vrnitvi so na prostost izpustili tudi župnika Antona Kovačiča iz Mirne Peči, ki je nato služboval na Bregu. Bil je prvi povojni administrator, cerkev na Bregu je bila podružnica župnije Kranj Šmartin vse do leta 1983, ko je župnik Ciril Brglez uredil ustanovitev nove župnije Kranj Drulovka-Breg. Kovačič je bil na Bregu samo tri leta, ker ga je zadela srčna kap. Za njim so prosili Kalanovega očeta, naj postane mežnar, a se je sprva upiral. Leta 1955 je po desetih letih zapora prišel na Breg župnik Franc Presetnik, ki je nato tam služil 27 let, do smrti leta 1982. Brata Franci in Jernej sta bila takrat ministranta, vse obrede so takrat še opravljali v latinščini. Ko je Kalanov oče leta 1953 na prigovarjanje faranov naposled sprejel službo mežnarja, so z mamo skrbeli za okrasitev cerkve. Leta 1973 je Francijev oče zaradi srčne bolezni umrl. Rane so se sčasoma zacelile in kmetovanje je šlo naprej. Leta 1979 pa jih je znova doletela izguba, umrla je teta Micka, ki je nekoč skrbela za oba brata. Na Bregu dobili župnijo V tistem času se je začelo govoriti o ustanovitvi župnije na Bregu. To se je uresničilo 14. avgusta 1983, ko je nadškof dr. Alojzij Šuštar ustanovil župnijo. Prvi župnik je postal Franc Ivanc iz Velikih Lašč, ki je na Bregu služil 22 let. Franc se je v Iskrini tehnični šoli izučil za rezkalca (brat Jernej pa za strugarja), hodil je v službo v Iskro Kranj. Kmalu je zbolela mama. Zaradi narave njene bolezni je pustil službo, da jo je lahko negoval. Mama je umrla leta 1985, skupaj z očetom in teto so jo pokopali na pokopališču v Bitnjah. Kasneje se je vrnil v službo in doma nadaljeval s kmetovanjem. Imel je pet do šest glav živine, dokler ni leta 1992 sam zbolel. Ugotovili so, da ima hudo slabokrvnost zaradi pomanjkanja vitamina B12, a je s spremenjeno prehrano stanje izboljšal. Službo je dokončno pustil in se posvetil kmetijstvu. Leta 2003 se je upokojil. Obdan s cvetjem Mežnarstvo je jemal resno, z veseljem ga je opravljal. Zelo je zadovoljen s svojo zvestobo župniji. Cerkev je okrasil še ob prazniku 40-letnice župnije leta 2023. Toda moral je izpreči, saj mu zdravje tega poslanstva ne dovoljuje več opravljati. A cvetje še danes krasi Francijev dom. V lepem spominu ima nekdanjega ljubljanskega škofa Stanislava Leniča in vse duhovnike, ki so skrbeli za župnijo: od Antona Kovačiča in Franceta Presetnika, ki je bil na Bregu kar 27 let, do zadnjega Cirila Brgleza. Zdaj skrbita za breško župnijo šmartinski župnik Bojan Likar in duhovni pomočnik Janez Zupanc. Na praznični dan konec septembra je mašo v njegovo čast daroval šmartinski župnik Bojan Likar, ki je maševal v plašču iz leta 1978. Župljani so v čast svojemu mežnarju po maši pred cerkvijo pripravili družabno srečanje. Ko sem bil pri njem nekaj dni pred božičem, mi je dejal, da tudi te dni skrbi za okrasitev cerkve s cvetjem.

Delam, kakor da je moje

Delam, kakor da je moje

V cerkvi že od vedno

Razstava čeških papirnatih jaslic na Rogli

Blaženi prvi podjetnik

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.