Ste Goričanka z dušo in srcem ...

V Gorici živim od rojstva, 45 let, in si ne morem predstavljati, da bi lahko živela kje drugje. Ta košček zemlje je geografsko posrečen, krajinsko ganljivo lep, lučaj od morja in hribov, med Krasom in Brdi, prežet z duhovnostjo, ki žari iz Ogleja, s kulturno dimenzijo srednje Evrope. Na Goriškem, ko to hočejo, se brez retorike, politikov in čezmejnih projektov prepletajo in medsebojno oplajajo različni kulturni, jezikovni, verski, človeški tokovi.

Avtohtoni Goričani, tako slovenski kot furlanski, smo danes sicer v manjšini, saj so z državnimi službami, vojašnicami in istrskimi begunci v povojnih desetletjih naselili veliko ljudi od zunaj, a ko se srečamo, se takoj prepoznamo. Tudi po tem, da uporabljamo krajše stavke in da smo manj glasni.

Obiskovali ste slovenske šole.

Slovenci v Italiji imamo na voljo javno šolanje v slovenskem jeziku od jasli do polnoletnosti. Starši so zame k sreči izbrali slovensko šolo, kar v tistih desetletjih ni bilo samo po sebi umevno. Oče je bil profesor na italijanskih šolah, živeli smo v večinsko italijanskem rajonu. Da v resnici ni bil tako popolnoma italijanski, sem zvedela komaj v zadnjih letih, in sicer, da so se med sosedi skrivali številni Slovenci, ki pa z mano niso nikoli spregovorili slovenske besede.

Za nas so vsi vedeli, da smo Slovenci: k maši smo hodili k sv. Ivanu, ki je personalna župnija za vse Slovence v mestu, in ne v tamkajšnjo cerkev. Glasbe, pevskega zbora, dramske družine, športa smo bili deležni v slovenskih sredinah. Tako da sem klasično psovko »Ščavo de merda« (v približnem prevodu »usrani Slovan«) na svoj račun slišala že zelo zgodaj. V zadnjih letih tega ni več oziroma ga je toliko manj, da moja dva otroka najstnika tega nista doživela.

Če se povrnem k šoli. Obiskovala sem slovenski klasični licej, ki nosi ime po Primožu Trubarju, in nato klasično filologijo (v italijanščini), diplomirala sem iz grščine. Študirala sem na tržaški univerzi, raje bi izbrala Ljubljano, predvsem zaradi prof. Kajetana Gantarja, ki ga, odkar sem pred 30 leti prebrala »njegovo« Antigono, neizmerno cenim, v zadnjih letih, ko sem spoznala tudi njegovo življenjsko zgodbo in »slovenski pomen« Antigone, še toliko bolj, a maturirala sem leta 1991, ko so bili tanki na meji, in izbira je padla na Trst.

Potem vas je pot peljala v časnikarske vode.

Že veliko pred diplomo. Takoj po maturi sem začela pisati za tednik Katoliški glas. Na prvi uredniški seji, na katero sem bila povabljena, so me vprašali, kaj bi predlagala. Rekla sem, da bi morali več poročati o Beneških Slovencih, in kot se rado dogaja, so mi naročili, naj kar začnem. Sodelovala sem redno, vsak teden, nadaljevala, ko je iz Katoliškega glasa in Novega lista nastal Novi glas, ki mi je tudi omogočil, da sem opravila pripravništvo, ki ga zahteva italijanski zakon, in nato državni časnikarski izpit v Rimu. Zaposlena sem bila tudi pri beneškem petnajstdnevniku Dom v Čedadu. Sočasno sem začela z zunanjimi pogodbami na javnem radiu in televiziji RAI v Trstu, na začetku sem delala za obe redakciji, slovensko in italijansko, danes sem stalno nameščena na slovenski.

Sodelujete tudi z drugimi slovenskimi mediji v zamejstvu.

Le v prostem času. Sodelujem pri Novem glasu in tržaški Mladiki predvsem z daljšimi intervjuji, ki jih rada berem in tudi pišem, ko imam sogovornika, ki ima kaj povedati. In teh pri Slovencih v »treh Slovenijah« res ne manjka. Zanimajo me manj raziskane, problematične in neuglašene teme iz preteklosti, polpreteklosti in sedanjosti. In tudi teh ne manjka, še posebej pri nas na Primorskem, kjer živimo v neki okameneli mitologiji, ki se je kristalizirala tudi zato, ker je naša katoliška stran utihnila. Najprej je opustila ponujanje alternativnega ključa za branje dogajanja, tako v preteklosti kot v sedanjosti. Danes pa ne daje niti drugačnih poudarkov dominantnim tezam, o katerih nam trobijo ves povojni čas in so tako tudi za naše ljudi postale edina resnica, ki ne dopušča odstopanj. Gre sicer tudi za obrambni mehanizem brisanja razlik, tipičen za manjšinsko skupnost, a če v neprepustnosti pretiravaš, te lahko zaduši, ker zmanjka kisika. Odstopanje si danes pri nas le malokdo privošči, saj to zanj pomeni, da postane nesprejemljiv tudi za širši čezmejni primorski prostor, ki je iz tega vidika vsebinsko in strukturno poenoten.

Erika Jazbar, ugledna novinarka in aktivna članica slovenske narodne skupnosti na Goriškem in Tržaškem, pomembno sooblikuje slovenski prostor in širi slovensko zavest med Slovenci v Italiji. Foto: Ivo Žajdela

Pripravili ste sklop poglobljenih zapisov o Goričanu, povojnem političnem beguncu, Martinu Krannerju. Kakšno je bilo to delo? Kdo je bil Martin Kranner?

Prof. Martin Kranner (1918–2017) je bil doma iz Žabnic pod Sv. Višarjami, formiral se je v Ljubljani pri Katoliški akciji, med vojno je bil na protikomunistični strani, po vojni v Gorici odličen organizator predvsem na športnem področju, načelen, strog. Odkar pomnim, so ga pri nas sprejemali z nelagodjem, pa čeprav je bil med tistimi, ki so v povojnih letih gradili temelje prosvetnega, športnega, političnega in družbenega življenja katoliškega tabora. Njegova ideologija je bila preostra za naše razmere, njegovo pojmovanje organizacije pri nas tuje, tudi značajsko je bil zahteven sogovornik. Imel pa je življenje, ki bi si zaslužilo celovečerni film, spoznal je ključne protagoniste medvojnega časa v Sloveniji, bil na Koroškem v povojnih mesecih, v Gorici akter povojnih desetletij tudi med italijanskimi someščani. Pobliže sem ga spoznala šele v zadnjih letih, z njim sem za Novi glas pripravila približno deset daljših intervjujev o vojnih in povojnih letih. Nastajali so v prostem času, zato počasi, tudi po več mesecev, sloneli so na večurnih pogovorih, pilil je vsako besedo, zaradi točnosti, pa tudi zaradi globokega spoštovanja in ljubezni do slovenskega jezika. Ja, veliko je ostalo tega, kar bi še lahko povedal.

Poleg novinarstva ste avtorica, soavtorica in urednica več knjižnih publikacij. Katerih?

Samohvala ni simpatična zadeva, pa vendar. Vodnik po slovenskih sledovih v mestu Gorica, ki sem ga pripravila s svojim tastom, zbirateljem narodnega blaga Zdenkom Vogričem, je imel dve različici in dve izdaji, ki sta obe kmalu pošli, saj se je obakrat zgodilo, da je vodnik izšel v obdobju, ko je skušala goriška občinska uprava brisati slovensko prisotnost iz mestnega središča, in boljše promocije knjiga ni mogla imeti. Od Timave do Idrije je vodnik po slovenskem delu goriške pokrajine. 35 let Slovenske skupnosti na Goriškem je knjiga o nastanku in zgodovini slovenske politične stranke, ki se še danes drži načela samostojnega nastopanja z lipovo vejico. Nato je tu politična biografija našega mnogo prezgodaj preminulega Mirka Špacapana, ki sva jo pripravila z Milošem Čotarjem, pa knjižica o poslikavah Toneta Kralja v cerkvi v Pevmi, ki sva jo napisala s pokojnim župnikom Vojkom Makucem, omenila bi še delo v zvezi s pesniškimi zbirkami goriške besedne ustvarjalke Claudie Voncina, pa zanimivo knjigo spominov našega šolnika Albina Sirka. Še nekaj drugih knjig je, a ne bom naštevala.

Pomemben je tudi vaš delež pri pripravi knjige o Ivanu Omanu, ki je izšla pri založbi Družina.

Uredila sva jo s prijateljem Dejanom Valentinčičem, napisal pa jo je Ivan Oman, ki je po prvem srečanju na sloviti domačiji v Zmincu sprejel izziv, da bo odgovarjal na najina vprašanja. Ivan Oman je človek in politik, ki gradi iz srčne kulture, razumno in realpolitično, govori jasno in čisto. Ker politika zanj ni življenjski poklic, si privošči daljnosežnejšo vizijo. Ve, kaj sta krščanska demokracija in njen socialni nauk. Kot demokrat iskreno trpi, kot trpimo vsi, ko gledamo, kaj se dogaja s pomladno stranjo.

Pri tej knjigi je bilo najlepše to, da smo se pri njej srečali Slovenci, ki prihajamo z vseh koncev, a smo zrasli iz enake duhovne kulture, tiste predvojne, ki jo je Ivan Oman srkal neposredno, drugi pa smo iz nje črpali drugače, saj se je v nekaterih oazah ohranila: direktor Družine Tone Rode v Argentini, jaz v Gorici oziroma v Italiji in Dejan Valentinčič, začuda, med Kanalom in Novo Gorico.

Že od mladih nog ste dejavna članica slovenske narodne skupnosti v Furlaniji-Julijski krajini na številnih področjih.

Opravila sem skoraj v celoti »cursus honorum«, ki ga ponuja naša razvejana organiziranost, z leti pa izluščila tiste dejavnosti, ki mi najbolj ležijo. Od klavirja in pevskega zbora, dramske družine ter odbojke do politike, ki se je začela v mladinski sekciji s »flikanjem« znamk ter poslušanjem starejših, nato kot članica izvršnih odborov nekaterih organizacij. Danes se ob pisanju omejujem na odbore založbe Goriška Mohorjeva družba in našega hrama Kulturnega centra Lojze Bratuž ter krovne organizacije, Sveta slovenskih organizacij.

Slovenska narodna skupnost v Italiji doživlja prehodno obdobje, ki bo v naslednjih letih precej spremenilo njeno sliko. Skrčili so se naša politična in gospodarska teža ter naše zavedno jedro, strukture temu niso sledile, ker so ostale nedotaknjene, mlajše generacije razmišljajo povsem drugače, v zadnjih letih študirajo v Sloveniji, veča se razkorak med poklicno in nepoklicno kulturo, bistveno manj je prostora za intelektualno soočanje. Kaj nas čaka, je težko predvidevati, poplitvitev vsebin pa ni ravno dobra popotnica.

Ste eden od pobudnikov Srečanj pod lipami, odmevnih predavanj, ki se odvijajo v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici. Ta pomembna tribuna izžareva demokratično stvarnost na Goriškem in v širšem slovenskem prostoru. Ste gonilna sila teh dogodkov.

Srečanja prirejamo od poletja 2013. V prej omenjeni ideološko kristalizirani mikrokozmos so prinesla nekaj vsebinskih poudarkov, katerih smo se na Goriškem v zadnjih letih odvadili, zato so vzbudila takojšnje zanimanje tistih, ki takih vsebin in gostov nočejo na našem koncu, in pa tistih, ki ob vedno prisotni pevsko-glasbeno-gledališki kulturni ponudbi iščejo tudi drugo. Odtlej nas po eni strani napadajo, po drugi strani pa prikličemo publiko, ki je čezmejna, saj se takih poudarkov zelo otepajo tudi ali predvsem na Novogoriškem. No, in katera so ta grozna imena, ki prihajajo k nam? Alenka Puhar, Igor Omerza, Jože Dežman, Jože Možina, France Pibernik, Ivan Štuhec, Pedro Opeka, Tomo Križnar, Peter Sušnik, pa cerkveni dostojanstveniki in verske vsebine, ob njih čisto »naše«, manjšinske tematike, ljudje iz zdomstva, pomladni politiki. Doslej smo imeli 115 večerov, ki bi bili za demokratično družbo povsem normalna tribuna, za naše razmere, tudi na čezmejni ravni, pa nekaj, kar si zasluži posebno pozornost, filtrirano poročanje, pridevnike, ki spadajo v prejšnje tisočletje.

S svojim delom ste zelo izpostavljeni, kar gotovo ni lahko?

Ne vem, če bi se strinjala. Nisem sama, temveč delujem v skupnosti, sodelujem z ljudmi, ki jih cenim in jim zaupam. Delam to, v kar verjamem. Imam notranji mir. Če pogledam okoli sebe, se čutim privilegirano.

Tudi italijanski kulturno-politični prostor vam je dal priznanja za vaše delo.

V zadnjem času tej dimenziji posvečam manj pozornosti iz čisto enostavnega razloga, ker se vsega ne da. S poklicnega vidika, pa tudi v svojem vsakdanjem življenju, delujem predvsem med Slovenci v Italiji. Naj pa povem, da zaplavati v italijanskem morju je Slovencem omogočeno, če si tega želijo. Veliko je kolegov, ki so se uveljavili. Sama te potrebe ne čutim, odraščala sem z nekaterimi odličnimi ljudmi, ki bi lahko bili na visokih položajih kjerkoli, a so raje delovali pri nas in tudi žareli, s svojim zgledom pa cepili tudi nekatere med nami.

Leta 2017 so Meškovo priznanje podelili z vidnima publicistoma Eriki Jazbar in Bernardu Nežmahu (11. 12. 2017). Foto: Ivo Žajdela

Decembra lani /2017/ vam je končno tudi Združenje novinarjev in publicistov podelilo častno priznanje Boruta Meška za medijsko ozaveščanje slovenske družbe.

Kaj naj rečem? Ko sem prebrala imena ostalih nagrajencev, me je streslo. Posebna čast je zame, da sem se znašla v taki družbi, tudi če pomislim na imena nagrajencev iz prejšnjih let. Same osebnosti, ki spadajo v moj Olimp. Zame je bilo posebno zadoščenje tudi v tem, da je nagrada prišla iz sredine, ki jo sestavljajo ljudje, ki delajo prepogosto proti toku, v nelahkih razmerah in brez legitimacije sistema, zato da ustvarjajo potrebne pogoje, da se slovenska družba vendarle normalizira. V zadnjih dveh desetletjih je bilo veliko korakov v tej smeri, tako da je včasih pesimizem, ki preveva matično družbo, pretiran.