Naslov dela »40 dni« se neposredno navezuje na Kristusov čas v puščavi. Ti prizori so ga od nekdaj izredno privlačili, še posebej puščava kot simbol samote in očiščenja. Ob vsaki sliki običajno zapiše tudi kratko spremno besedilo. Ob tej je zapisal: »Puščava. Ne kot kazen, ampak kot priložnost, morda za nov začetek. Za nedoločen čas sedeti v razmišljanju, medtem ko čakamo … V samoti misli pridejo dvomi. Skušnjave, ki se kažejo v različnih preoblekah … lakota, napuh, poželenje. Preizkušnja kot način sočustvovanja z lastnimi slabostmi. Na neki točki je strah dokončno premagan in iz nastale izpraznjenosti se oblikuje nova realnost … po 40 dneh.«

Z delom 40 dni se umetnik navezuje na Kristusov čas v puščavi. FOTO: FB profil Žiga Hriberšek

Puščava kot navdih

Slika je nastala kot preplet osebne duhovne izkušnje, premišljevanja o veri in konkretnega svetopisemskega navdiha, ki ga puščava ponuja že sama po sebi. »Z ženo sva nekoč precej potovala, pri čemer naju je pot zanesla tudi v Saharo in na Bližnji vzhod. To obdobje je v meni pustilo močan pečat, iz katerega še danes črpam pri snovanju idej in podob.« Osebna izkušnja se je nato prepletla s prej omenjenim razmišljanjem o Kristusovem umiku v puščavo in preizkušnjah, ki jih je tam prestal. »Menim, da prav tu najdemo številne iztočnice za razmislek o izzivih sodobnega časa, zlasti o strahu pred samoto. Človek včasih dobi občutek, da so sodobni načini komunikacije, na čelu z družbenimi omrežji, nastali prav iz te stiske, iz nezmožnosti soočiti se s samoto in samim seboj.«

Glasovanje za najljubše delo

Vzporedno z razstavo bo v soboto, 14. novembra, v Londonu potekala še konferenca o krščanski umetnosti, na kateri bodo podelili različne nagrade. Ena izmed njih je t. i. »People's Choice Award« oz. nagrada po izboru ljudi. Poleg obiskovalcev razstave lahko za to nagrado glasuje prav vsak posameznik.

S klikom na povezavo boste našli vsa razstavljena dela in lahko glasujete za svojo najljubšo stvaritev.

»Najbolj si želim, da bi gledalec z mojim delom in motivom Kristusa v puščavi vzpostavil res oseben stik. Ker gre za miniaturno sliko v velikosti le 9×9 cm, se ji mora popolnoma približati, da se mu razkrije. Prav ta fizična bližina pa odpira prostor intime, v katerem se znajdeš sam pred sliko in njenim motivom – podobno kot v puščavi, kjer se soočiš sam s seboj,« pravi Žiga, ki bo v začetku naslednjega tedna skupaj z ženo odpotoval na Otok.

FOTO: FB profil Žiga Hriberšek

100 izbranih del

Razstavljanje v Londonu je zanj še toliko večja čast, saj so bila v žiriji, ki je izbrala dela za razstavo, nekatera zveneča imena iz sveta sodobne umetnosti. »Tu mislim predvsem na patra Patricka van der Vorsta (nekdanjega direktorja ene največjih dražbenih hiš za umetnine Sotheby’s) in Maria Tavello (sedanjega predsednika uprave družbe Sotheby’s). Poleg njiju so v žiriji še drugi znani umetniki in umetnostni zgodovinarji. Njihovo mnenje ima svojevrstno težo, sploh ker je bilo za končno razstavo izbranih le 100 umetniških del.«

Ustvarjalni proces kot svojevrstna molitev

Žiga verjame, da vsa umetnost v svojem bistvu izvira iz presežnega. Tudi ko ustvarja posvetna dela čuti povezanost z višjim. »Nekateri temu rečejo navdih, sam pa to dojemam predvsem kot Božji dar in hkrati kot odgovornost, ki nam je zaupana. Tako kot s preoblikovanjem snovnega sveta gradimo svoje bivanjsko okolje, z duhovnim ustvarjanjem oblikujemo svojo kulturno stvarnost.« Ustvarjalni proces pogosto doživlja kot svojevrstno molitev, kjer gre po njegovih besedah za globoko kontemplativno, ritmično in meditativno dejanje. »Prepričan sem, da lahko umetniki vseh vrst pomembno prispevamo k širjenju sporočila in vrednot naše vere. Naše delo je kakor privlačna platnica brezčasne knjige: medtem ko nekateri ne potrebujejo vabila, da bi jo odprli, je za druge prav lepota tista, ki jih nagovori k branju.«

Prepričan sem, da lahko umetniki vseh vrst pomembno prispevamo k širjenju sporočila in vrednot naše vere.

Umetnost mora ponujati tudi odgovore

Po njegovem mnenju je umetnost v sodobnem času predvsem zrcalo družbe, ki hitro razgali njene pomanjkljivosti in stiske. »A njeno poslanstvo se ne sme končati pri tem, saj zgolj kritična drža prehitro vodi v brezup, cinizem in distopično vizijo prihodnosti,« je prepričan Žiga, ki poudarja, da mora umetnost ponujati tudi odgovore. »Predvsem skozi sporočilo upanja in hvaležnosti. Upanja, da je premik na bolje še vedno mogoč ter da praznina ni prostor obupa, temveč polje neizmernega potenciala. In hvaležnosti za vso lepoto, ki nas obdaja.«