Demetrija (Dimitrija) iz Soluna so že zgodaj častili na Vzhodu in na Zahodu. Njegovo ime je celo v mašnem kanonu vzhodne Cerkve, ki obhaja god »velikega mučenca« 26. oktobra. Samo v Grčiji mu je bilo posvečeno več kot dvesto cerkva. Njegovo češčenje je močno razširjeno tudi med pravoslavnimi Slovani.

Nekateri domnevajo, da gre za dva svetnika z istim imenom, izmed katerih je prvi umrl mučeniške smrti v Sirmiju (Sremska Mitrovica), drugi v Solunu.

Verjetnejša je domneva, da gre za istega mučenca, ki so ga verjetno mučili okoli leta 304 za vlade cesarja Maksencija v Sirmiumu, od koder je njegovo češčenje prišlo v Solun. Tu so mu že v 5. stoletju postavili veličastno baziliko, ki so jo pozneje večkrat obnovili. Tako je Solun postal središče češčenja tega svetnika, h kateremu se je ljudstvu zatekalo kot priprošnjiku zoper sovražne napade in zoper vse vsakdanje stiske in nadloge. Križarjem je bil priprošnjik v boju z neverniki.

Njegov grob v Solunu je bil zlasti v srednjem veku cilj številnih romarjev, ki so se od tam vračali s posodicami zdravilnega olja. Še dandanašnji je svetnikov god največji praznik v Solunu, ki ga obhajajo z veliko slovesnostjo. Pomemben kulturno-zgodovinski vir je zbirka čudežev, ki jih pripisujejo temu svetniku. Okrog njega se je spletlo tudi veliko legend, v katerih nastopa kot visok častnik rimske vojske, v drugih spet kot prokonzul v Ahaji (Grčija). Po nekaterih poročilih je bil diakon. Legendam ustrezno ga tudi upodabljajo kot rimskega častnika s kopjem ali sulico, s ščitom in s petimi vrtnicami v križu.

Zgodnjekrščanski relief, verjetno iz Hagie Sofie v Carigradu, kaže svetnika kot mladeniča v dolgi obleki, pred prsmi drži križ in obdaja ga nebeški sij. Pogosto so ga v vzhodni Cerkvi upodabljali skupaj s sv. Jurijem in z drugimi tako imenovanimi »svetniki na konjih«.

Goduje 26. oktobra.