Demografska kriza, denar in vrednote

Osrednja tema aprilske številke Slovenskega časa (priloge Družine) je bilo demografsko vprašanje oz. demografska ogroženost Zahoda, posebej še Slovencev. Potem je imel v junijski številki SČ, v Pismih bralcev, dr. Drago Čepar o tej temi kar obsežen odmev – zapis, v katerem je polemiziral zoper teze v člankih v SČ, da »temeljni vzrok demografske krize ni ekonomski, temveč v vrednotah«, in da država z ekonomskimi spodbudami ne more bistveno prispevati k boljši demografski sliki, da denar nič ne pomaga, da pa lahko k boljši demografski sliki pripomore verska renesansa Zahoda. »Za veselje naj jih še plačujemo!« S takimi tezami se državi odvzame vso odgovornost za katastrofalno demografsko stanje, saj država poleg denarja tako rekoč nima drugih sredstev za vplivanje na odločanje državljanov. Ta teza tudi podpira močno razširjeno mnenje (ali romantično floskulo), da za nekatere poklice in dejavnosti materialno plačilo tako rekoč ni pomembno, pomembno pa je veselje in ljubezen do dela. Tako se je govorilo in se še vedno govori za najpomembnejše poklice, kot so zdravniški, učiteljski, duhovniški, kmečki, poklic matere … Ko so učitelji v 90. letih prejšnjega stoletja zahtevali višje plače, je ob tem nastal zapis z ironičnim naslovom: »Za veselje naj jih še plačujemo!«, ki v dobršni meri ponazori absurdnost pričakovanja, naj ljudje opravljajo svoje delo z veseljem in zaradi ljubezni in za to ne pričakujejo primernega plačila. Med poklici, za katere se največkrat govori, naj se jih opravlja iz veselja in z ljubeznijo, so – kako sporočilno – ravno tisti, ki so za obstoj in razvoj naroda najpomembnejši: materinstvo, poklic kmeta in duhovnika. In gotovo ne »slučajno« so prav ti trije poklici v slovenski družbi materialno najbolj zapostavljeni in nam zato posledično najbolj manjka mater, kmetic in duhovnikov. Hkrati pa se jim poje največ hvalnic in se pričakuje, da bodo matere, duhovniki in kmetje delali predvsem »na ljubezenski pogon«. Ljubezen do zemlje Tavčar je v Cvetju v jeseni napisal: »Kmet je kralj /…/, neodvisen od vsega sveta.« In tak kralj je po svoje trden kmet v resnici bil. A to kraljevanje je kmet iz znanih razlogov v 20. stoletju izgubil in začelo se je praznjenje podeželja. Ob tem se je veliko govorilo o ljubezni do zemlje, ki da jo kmet mora imeti, da drugo nič ne pomaga. In ker kmetje niso mogli dolgo živeti le od ljubezni do zemlje, so jo nehali obdelovati. Tudi najboljša kmetijska zemljišča so se začela zaraščati in naseljem so se začele približevati divje zveri. Šele tedaj se je država nekoliko prebudila in uvedla subvencije za obdelavo zemlje. In kmalu se je poznalo: po prej zapuščenih pašnikih so spet blejale ovce, po poljih so spet začeli pogosteje brneti traktorji. A stanje še zdaleč ni zadovoljivo, ker so spodbude pač premajhne. Kmečko delo še vedno ni dovolj cenjeno: medtem ko imajo v naši državi skoraj vsi stari ljudje pokojnino, ta kmečkim ženam ne pripada. Delati za Božje kraljestvo Da bodo delali »na ljubezenski pogon« oz. iz ljubezni do Božjega ljudstva, se še bolj izrazito pričakuje od duhovnikov. Pa vedno ni bilo tako. Včasih so bili duhovniki gospodje, dobro preskrbljeni. Izdatno so jih materialno zalagali verniki in v večini držav je bila verska oskrba prepoznana kot pomembna dejavnost in tudi od države finančno ovrednotena. Po »ločitvi Cerkve od države« pa je skrb za duše postajala samo zasebna zadeva; posebno v komunističnih državah celo družbeno škodljiva, zato je država ne samo ni podpirala, ampak jo je celo močno ovirala. V Sloveniji s tem še danes ni veliko bolje – verska oskrba se bolj tolerira, kot da bi jo država podpirala. Duhovniki so podpiranci vernikov, da ne rečem berači. In poklic, ki je bil nekoč med najuglednejšimi, je postal popolnoma degradiran in za mladino nezanimiv. Razumljivo. Kako naj od mladih ljudi pričakujemo, da se odločijo za življenjsko izbiro in poklic, ki terja veliko dela in odpovedovanja in je hkrati eksistenčno tako negotov!? Zdi se, da se je s takim stanjem sprijaznila tudi slovenska Cerkev, saj ni slišati, da bi pristojni hierarhi od države zahtevali ureditev finančnega položaja duhovnikov, ki so kot vsi drugi vredni svojega plačila za delo. Recimo po zgledu sosednjih držav. Ni dovolj samo moliti za duhovne poklice, treba je tudi poskrbeti, da bo njihovo delo ustrezno cenjeno in ovrednoteno. Ob neurejenem financiranju se hočeš nočeš kdaj pojavljajo razne pollegalne oblike vzdrževanja cerkve in duhovnikov, ob katerem tudi država kdaj zamiži na eno oko – in tako drži Cerkev v šahu. Ob tem pa se veliko govori o ljubezni in dobroti vernikov, malo pa o pravičnosti in čistih računih. Gotovo tudi taka nezdrava klima v zvezi s financami deluje zaviralno pri odločanju za duhovne poklice. In rezultat je: komaj kakšen duhovni poklic na leto v vsej državi. Vrednote se gojijo tudi z dobrinami – poklic, ki je dobro plačan, pridobi tudi ugled. Nič ne bi bilo narobe, če bi bili duhovniki spet gospodje – seveda v pravem pomenu besede. Materinska ljubezen V podobnem položaju, kot so kmetje in duhovniki, so matere; le da je problematika v zvezi z njimi še veliko bolj zaostrena, saj gre za obstoj narodne in državne skupnosti. Brez otrok nas kot naroda ne bo. Tudi o materah in materinstvu slišimo veliko hvalospevov, veliko o ljubezni, o vrednotah in kar je še takih eteričnih pojmov, malo ali pa nič o pravici in pravičnosti. Pravičnost je dati vsakemu svoje in pravično je vsako delo nagraditi. Seveda ne samo z lepimi besedami, ampak s konkretnim plačilom za opravljeno delo. V času denarnega gospodarstva z denarjem. V rodovnih družbah je bilo delo za družino in rod poplačano v okviru rodu oz. družine. Kdor je imel otroke, je imel zagotovljeno delovno silo in je bil preskrbljen za varno starost, kdor jih ni imel, pa mu te dobrine niso bile zagotovljene. Zato so bili otroci velik blagoslov in biti brez njih je pomenilo prekletstvo. Starozaveznim očakom je Bog obljubil veliko potomstvo, če se bodo držali njegovih zapovedi. V modernih družbah pa država otroke »nacionalizira«. To pomeni, da se, ko odrastejo, prek davkov polasti približno polovice vrednosti njihovega dela. Zato bi bilo logično, da bi država nase prevze-la levji delež vzdrževanja otrok – bodočih delavcev in davkoplačevalcev. To zahteva tudi logika pravičnosti, ki pravi, da je delavec vreden svojega plačila. Upam, da kdo ne misli, da delo z otroki ni delo, da je lahko in neodgovorno, da traja malo časa … Zato je prav, da je plačano. Navajeni smo na logiko, da so družine z več otroki revnejše, kar je absurd. Kakšna država in civilizacija smo, da plačujemo iz skupne državne blagajne tisoč in eno postransko družbeno dejavnost (od športa do društev starih babic), za eksistenčno in za vsa živa bitja najpotrebnejšo reč – za ohranitev zaroda in rodu – pa nimamo denarja! Kako smešne so potem jeremijade, da nam primanjkuje zdravnikov, učiteljev, zidarjev … tako rekoč vseh poklicev, ob tem pa ne pomisliti, da jih ni iz preprostega razloga, ker se pač niso rodili, ker ni dovolj ljudi. Denar nič ne pomaga? A tukaj smo pred trditvijo, da denar nič ne pomaga, da še nikjer niso rešili demografskega vprašanja z denarjem, in tako državo razbremenimo odgovornosti za demografsko stanje. In seveda potolažimo vest tistih, ki nimajo otrok in se zanašajo na to, da bodo za novi rod in njihovo varno starost poskrbeli drugi – če ne sosedje, pa starši iz drugih držav, ki nam bodo pošiljale svežo delovno silo. Seveda dovoljšnega števila rojstev ne moremo zagotoviti samo z denarjem, a denar je silno pomembno sredstvo. Vsekakor so vrednote pomembne, a z denarjem jih lahko promoviramo, brez njega pa anuliramo. Bolje plačani poklici so praviloma tudi bolj spoštovani (zdravniki). In zakon ekonomije, da se razvija tista dejavnost, ki vanjo vlagamo, še vedno drži. Kot drži vzročno-posledična logika. Če finančne spodbude doslej niso pomagale (nekaj so prav gotovo vedno), to pomeni samo to, da niso bile dovolj velike. Kdo si upa trditi, da bi se več družin ne odločilo za kakega otroka več, če bi zanj od države starši prejemali recimo 1.000 evrov na mesec?! Če bi pomenilo imeti več otrok za starše tudi večje materialno bogastvo. A 1.000 evrov se nam zdi preveč, čeprav vemo, koliko dela je z enim otrokom. Hkrati se nam ne zdi nič posebnega, če bo država na leto za obrambo namenila pet milijard evrov.

Dostop do članka (47174)

Demografska kriza, denar in vrednote

Demografska kriza, denar in vrednote

»Za veselje naj jih še plačujemo!«

SV. VENČESLAV, ZGORNJA LOŽNICA – Zlata maša Franca Mlakarja

Za kakovostno petje pri bogoslužju

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.