Ko se v Španiji oglasi oseminsedemdesetletna filozofinja in strokovnjakinja za družbeno etiko Adela Cortina, vsi prisluhnejo. Gospa nima le uvida, ima tudi obče priznano avtoriteto. V zadnjih letih se med drugim ukvarja z vprašanji krize demokracije. Namesto da bi se demokracija razvijala k popolnejši obliki, je namreč vse več indicev, da nazaduje.

H kateri popolnejši obliki naj bi težila demokracija? K obliki, ki jo Cortinova imenuje »deliberativna«, kdaj tudi »komunikativna« demokracija. Na kratko: ko se v demokratični družbi različni deležniki veliko pogovarjamo (comunicatio), skupaj premišljujemo neko vprašanje, dialoško presojamo in tehtamo (deliberatio) možne rešitve, na koncu pa se sporazumno in razumno odločimo, kaj bomo storili.

Trenutno gremo v nasprotno smer, k demokraciji, ki jo Cortinova imenuje »emotivna«, čustvena. Njene lastnosti so: odločitve sprejemamo pod vplivom močnih čustvenih stanj, kot so strah, jeza, sovraštvo, navdušenje, občutek vsemogočnosti; javni prostor p...