La La land, muzikal. Režija: Damien Chazelle. Igrajo: Rayan Gosling, Ema Stone, John Legend, J. K. Simons. Glasba: Justin Hurwitz

Mia (Emma Stone) vsakodnevno (dokaj neuspešno) hodi na avdicije za filmske vloge, dokler se ji to ne obnese, pa se preživlja s strežbo v kavarni blizu filmskih studiev. Sebastian (Rayan Gosling) je pianist, ki obožuje jazz, in sanja, da bo nekoč odprl lasten jazzovski bar. Ta dva sanjača se najdeta, združita moči in skupaj iščeta svoje mesto pod estradnim soncem. Kar sčasoma postavi ovire pred njuno zvezo.

Filmska industrija je ravno dovolj samovšečna, da obožuje filme o sami sebi, zato ni presenetljivo, da so nagrade kar deževale – poleg 6 oskarjev več kot 200 drugih nagrad. In to upravičeno – Dežela la la je še ena sodobna klasika, katere glasba se je na leto izida vrtela povsod. Skladatelj Justin Hurwitz je bil predhodno že nagrajen z oskarjem za filmsko glasbo (film Whiplash). Skladbe v Deželi la la so odlične in se nam tako usidrajo, da jih nosimo s sabo še dni po ogledu filma. Prav tako sporočilo, kako imajo drobne odločitve, ki jih sprejemamo v našem življenju, lahko velike in dolgoročne posledice.

Treba je priznati, da imata glavna igralca zgolj primerne (in ne vrhunske) vokalne sposobnosti, pa tudi plesno sta zgolj dobra (in ne vrhunska). Zagotovo bi bil to povsem drug film, če bi zanj najeli profesionalna pevca, ki bi sicer odpela brezhibno. A kaj, ko bi izredno težko odigrala vlogi Mie in Sebastiana tako doživeto. Emma Stone je prepričljiva, najbolj neverjetne pa so njene preobrazbe na avdicijah, torej ko igra, da igra. In Gosling, čeprav pred filmom klavirski analfabet, je za vlogo vadil več mesecev po dve uri na dan, vsak dan in do začetka snemanja je (ne ravno enostavne) skladbe, ki jih je moral odigrati, obvladal tako dobro, da za posnetke rok na tipkah ni potreboval dvojnika. Že za ta dosežek si zasluži kakšno nagrado.

Zgodba se spretno izogne klišejem, v katere bi se kot muzikal lahko ujela. Predvsem v tistega, ko liki trčijo ob zaplet, ki ga ne morejo razrešiti, pa le malo zaplešejo in zapojejo nekaj veselih kitic in je naenkrat vse spet lepo in rožnato. Mia in Sebastian sta povsem stvarna lika, postavljena pred povsem verjetne življenjske izzive. In konec … Oh, kako vrhunski zaključek ima ta film! Če niste videli zadnjih 8 minut (ki se bodo zdele mnogo krajše, obljubim!), sploh niste videli tega filma.

Od filma boste vstali nasmejani in s pesmijo na ustih. Izkušnja, ki jo iz srca priporočam!