Za brate kapucine je to že drugo diakonsko posvečenje v tem obdobju, saj je bilo zadnje diakonsko posvečenje kapucinskega redovnika še pred dobrim mesecem dni v Ambrusu. Veliko veselje ob dveh novoposvečenih kapucinskih diakonih je bilo dobro vidno na obrazih vseh navzočih, še posebej pa med vsemi brati kapucini in med najožjimi sorodniki br. Ambroža Brezovška.

Edinstven, pravzaprav zgodovinski prizor je bil, da je stalni diakon svojega sina, pravkar posvečenega diakona, oblekel v diakonska oblačila in da sta oče in sin skupaj diakonirala. FOTO: Andrej Rašl

Slovesnost diakonskega posvečenja je v župnijski cerkvi sv. Križa v Vipavskem Križu vodil upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek. Ob njem so se poleg domačega svetokriškega in okoliškega občestva domačih vernikov, sorodnikov in prijateljev z različnih koncev Slovenije zbrali bratje slovenske kapucinske province, različni redovniki in redovnice, med njimi frančiškani, Marijine sestre in frančiškanke Marijine misijonarke, ter škofijski duhovniki, med njimi tudi predstavnik koprske škofije, generalni vikar Slavko Rebec. Edinstven, pravzaprav zgodovinski prizor je bil, da je stalni diakon svojega sina, pravkar posvečenega diakona, oblekel v diakonska oblačila in da sta oče in sin skupaj diakonirala.

Fotogalerija (avtorja Andrej Rašl in br. Antonilton de Pina Gomes):

Lepo slovesno liturgijo so ob pred kratkim posvečenem diakonu br. Dominiku Papežu in stalnem diakonu Karlu Brezovšku, ki je oče br. Ambroža, sooblikovali še stalni diakon Jože Prislan in dva kapucinska diakona, br. Mattia D’Albora in br. Davide Uziard iz kapucinskega teološkega inštituta Laurentianum v Benetkah, številni zavzeti domači in gostujoči ministrantje in svetokriški župnijski mešani pevski zbor pod vodstvom Helene Brataševec, ki ga je spremljala organistka Erna Kalin.

FOTO: Andrej Rašl

V uvodnem pozdravu nam je škof Stanislav Lipovšek zaželel, naj ob Ambroževem da služiti Jezusu Kristusu in Božjemu ljudstvu, naša srca napolnjujeta radost in novo upanje. Najprej je pozdrav in zahvalo namenil staršem posvečenca, da sta sprejela in vzgojila šest otrok in med njimi tudi duhovni poklic svojega drugorojenca. Posebej se je zahvalil Karlu, da je poleg vseh svojih obveznosti sprejel službo stalnega diakona in da s svojim zvestim služenjem daje najlepši zgled svojemu sinu, ki sedaj zvesto sledi zgledu svojega očeta. 

Škof Stanislav Lipovšek in br. Ambrož Brezovšek. FOTO: Andrej Rašl

Prisrčen pozdrav je bil namenjen tudi vsem zbranim sorodnikom, prijateljem in župljanom Ambroževe domače župnije Vojnik, ki so v Vipavski Križ priromali z župnikom Antonom Pergerjem, ter vse, ki so br. Ambroža na različne načine spremljali, podpirali in pripravljali na dosedanji poti zorenja za življenje v duhu kapucinske karizme. Vsem je zaželel, da bi v navzočih bogoslužje močno odmevalo, utrdilo našo vero in rast Božjega kraljestva v naših življenjih.

Skupinska fotografija. FOTO: Andrej Rašl

V homiliji je škof najprej izpostavil, kako zelo pomenljivo je, da je za diakonsko posvečenje izbral slovesni praznik brezmadežnega spočetja Device Marije, saj je »Marija Brezmadežna, ki je kot Mati Jezusa Kristusa obvarovana madeža izvirnega greha, kot taka nam duhovnikom, redovnikom, redovnicam, stalnim diakonom in vsem, ki se pripravljajo na duhovni poklice, vzornica in priprošnjica, kako sprejemati Božji klic in sodelovati z Božjo milostjo za naše posvečenje in zveličanje.« 

Oče in sin. FOTO: Andrej Rašl

Dalje je škof občestvo popeljal prek zgodb velikih izstopajočih oseb svetopismske zgodovine odrešenja in zgledov svetnikov, v življenju katerih lahko nenehno opazujemo »skrivnostno dogajanje, ki se uresničuje med Bogom in človekom, ko Bog kliče in človek odgovarja, kar se uresničuje tudi pri diakonskem posvečenju in še prav posebej v življenju in uresničevanju diakonske službe.« 

FOTO: Andrej Rašl

Sledila je razlaga bistva diakonske službe, ki je prva stopnja svetega reda. »Bistvo diakonske službe razodeva že sama beseda diakon, ki je grškega izvora in pomeni služabnik, strežnik, to se pravi človek, ki zna živeti in se darovati za Kristusa in njegovo Cerkev, človek, ki zna biti za druge, ki je z darovi Svetega Duha primerno usposobljen, da pomaga škofu in zboru duhovnikov pri strežbi bolnikom, ubogim in trpečim, pa tudi pri oznanjevanju Božje besede in pri bogoslužnih opravilih,« je zbranim razlagal škof in posebej poudaril »dve temeljni vrednoti in razsežnosti, ki sta povezani s prejemom diakonskega posvečenja: gojiti in ohranjati duha molitve in zvesto opravljati molitveno bogoslužje ter za tiste, ki bodo postali duhovniki, sprejem celibata, neporočenosti in popolne čistosti v znamenje nedeljene ljubezni in predanosti Kristusu in božjemu ljudstvu«. 

FOTO: br. Antonilton de Pina Gomes

Zanimiv je bil škofov ekumenski zaključek glede celibata oz. neporočene čistosti zaradi Božjega kraljestva, ko je povedal, da to ni velik dar samo za Rimokatoliško Cerkev, ampak da vedno večjo vrednost in spoštovanje take poklicanosti odkrivajo ne samo v pravoslavnih cerkvah, ampak tudi v nekaterih evangeljskih cerkvenih skupnostih. Ob koncu je škof vse zbrane povabil k molitvi za br. Ambroža, da bi ostal zvest daru poklicanosti, ki mu ga podarja naš Gospod Jezus Krtistus, pa tudi za vse, ki so že na tej poti, in za vse mlade, ki jih Bog kliče v njemu posvečeno življenje, da bi tudi oni zmogli izreči svoj »da Gospodu«. Pridigo je zaključil z besedami: »Nikar ne oklevajmo in se ne ozirajmo nazaj, ampak se vrzimo v objem Božje ljubezni in skupaj z br. Ambrožem tudi mi recimo: Tukaj sem, Gospod. Hočem za teboj. Hvala, da si me poklical.«

FOTO: Andrej Rašl

Ob koncu maše se je novoposvečeni diakon zahvalil vsem, ki so ga in ga še spremljajo in podpirajo z molitvijo. Veliko hvaležnost je izrazil tudi vsem, ki so na različne načine pripravili in sooblikovali slovesnost diakonskega posvečenja. Praznovanje diakonskega posvečenja se je nadaljevalo v radostnem bratskem druženju ob domačih dobrotah v grajski kleti Vipavskega Križa.