Z glasbo in cerkveno glasbo je povezan od otroštva, še vedno je del življenja in utripa glasbe v župnijski cerkvi sv. Lenarta na Jesenicah, kjer so orgle že več kot petdeset let njegova najbližja prijateljica in posebna ljubezen. Ker se s sogovornikom poznava že dolgo, najdlje s sedeža v zadnji vrsti Slovenske filharmonije, in malo manj časa s filharmoničnega odra, se pogovarjava s spoštljivim »ti«.

Kaj se zgodi v nas, ko se najbrž nezavedno odločimo, ali pa nam smer pokažejo okoliščine življenja, da vstopimo v glasbo, da pristanemo v njej, samo v glasbi, da smo del nje? Kako se to zgodi? Kako se je to zgodilo pri tebi? Kdaj?

To je poseben trenutek, ko človek glasbo začuti, da je, da ga vznemiri, da postane in je del njega, da brez nje ne more. Pri meni je bil to čas otroštva, ko sem v prvih klopeh jeseniške cerkve sedel zraven mame. Ni ji bilo všeč, da sem se ves čas obračal, se oziral nazaj, pogledoval gor proti koru, od koder je prihajalo neznano in lepo, glasba. Preprosto me je prevzela in takrat še nisem vedel, da za vedno nagovorila, za vse življenje z njo.

Radovedni smo o tvoji poti, o življenju glasbenika, pevca, organista, na palec že več kot pet desetletij cerkvenega glasbenika. Nam jo izrišeš, kako si jo hodil in jo hodiš, kaj jo je oblikovalo, napolnjevalo, kakšna je bila do danes, kako jo vidiš v prihodnosti?

Po prvih ukradenih pogledih na kor sem v osnovni šoli ves čas pel v šolskih zborih, z zborovodjem Jankom Pribošičem sem se pogovarjal o glasbi in se z njim srečeval tudi zunaj šole, vse dokler je poučeval. Sodeloval sem v Orffovem ansamblu, za katerega je kot naš učitelj pisal priredbe – pri uvajanju Orffovega pedagoškega modela je bil Pribošič eden naših pionirjev –, v tem ansamblu igral na električni harmonij in z učiteljevo pomočjo počasi vstopal v solfeggio. V glasbeni šoli sem šest let igral violino in obiskoval nauk o glasbi. Učitelja violinista Franca Čelesnika sem vpraševal, kdo je »kraljica glasbil«, pa se nisva sporazumela. On je trdil, da je to violina, jaz pa, da so to orgle, ki so me popolnoma očarale in sem jih takrat že počasi spoznaval. 

Z učiteljem violine Francem Čelesnikom v jeseniški glasbeniki šoli. FOTO: osebni arhiv

V tem času sem začel prepevati v cerkvi v otroškem zboru, sedal pa sem tudi za harmonij, včasih igral klavir in začel prepoznavati učinek večglasja. Orgle, te so mi bile največji izziv, spontano sem zahajal na kor, se čudil nastajajočemu večglasju, se spoprijel s pedalom; nezavedno sem vstopal v miselnost generalnega basa. Zraven sem ob odkrivanju večglasja vedno pel, melodijo in tudi druge glasove. Začenjal sem sistematično vaditi harmonij, a predvsem orgle.

Na Srednjo tehniško šolo električne stroke v Kranju nimam posebno lepih spominov. Kot dijak »vozač« sem bil z mislimi pri glasbi, zavzeto sem prepeval v jeseniškem srednješolskem zboru Blaža Arniča. Zborovodja Janko Pribošič mi je nekoč prepustil vodenje vaje, verjetno je izpred zbora zaznal, da se trudim voditi tudi z glasom, med petjem. Takrat sem prvič dirigiral: kot bi skočil v bazen in moral plavati! Ob šoli in omenjenem zboru pa še Orglarska šola v Ljubljani, z vso vsebino, zborom, orglami, učitelji, na čelu z Janezom Osredkarjem in Jožetom Troštom.

Nato vojska, služba, delo v jeseniški železarni, čas komunizma, zraven pa glasba neposredno in posredno, na koru, z zborom in z orglami, pri nekaterih drugih zborih, pa knjige, revije, koncerti, plošče – med knjigami je naredila name poseben vtis Adlešičeva Svet zvoka in glasbe –, obiskovanje koncertov zbora Consortium musicum ter učenje interpretacije z njihovih plošč, nato družina. Zelo živahno in pestro je bilo, no, saj je še (smeh). Potem pa avdicija za nastajajoči Slovenski komorni zbor, danes Zbor Slovenske filharmonije, kjer sem s hišnimi in vsemi gostujočimi dirigenti, slovenskimi in iz tujine, pel tenor na koncertih, snemanjih, gostovanjih, do pomladi leta 2018.

Za prihodnost glasbe v »moji« cerkvi sem zmeren optimist, farno občestvo in njegovo pestro življenje posredno omogočata tudi cerkveno glasbo.

Vmes pa nekaj let z družino v Logatcu, kjer sem ob službi v Ljubljani sodeloval v župniji, vodil otroški in na orglah spremljal mešani zbor, sestavljal ugašajoče orgle – kasnejših novih mariborskih nisem dočakal –, sodeloval z mlajšim kolegom Marjanom Grdadolnikom in se spet vrnil na Jesenice, na svoj domači kor.

Za prihodnost glasbe v »moji« cerkvi sem zmeren optimist, farno občestvo in njegovo pestro življenje posredno omogočata tudi cerkveno glasbo. Upamo in želimo, da bo tako tudi v prihodnje. Mladi župnik, tudi glasbenik, razume, da župnija potrebuje in si želi kontinuitete tudi v glasbi, saj cerkvena glasba v okolju cerkve in splošno ohranja naše izročilo, nezanemarljivo vpliva tudi širše.

Zanima nas seveda podrobneje utrip cerkvene glasbe v tvoji fari, na podružnicah, njena polpretekla zgodovina in čas, ki ga živi zdaj.

Moj predhodnik na jeseniškem koru je bil Jože Kelvišar, gospod Pepi smo ga klicali, pravi mentor in zgled, človeški in glasbeni, malo z besedami, predvsem z dejanji. Zahajal sem tudi v njegovo družino, imel je 13 otrok, z njimi sem se igral in na njegovem domu prvič sedel za harmonij. Poseben premik se je takrat zgodil v meni, iz izkušnje enoglasne violine v glasbeni šoli do odkritja štiriglasja izza harmonija oziroma orgel. V glasbi je na Jesenicah sodeloval tudi Lojze Savinšek s Koroške Bele, ki je tudi improviziral in skladal. Od poznih deških let sem torej povezan z župnijo in njeno glasbo, z njenimi koreninami, ki jih je razpredel gospod Kelvišar. Spominjam se, vsaka maša je bila tudi glasbeni praznik.

Spominjam se, vsaka maša je bila tudi glasbeni praznik.

Včasih so bile nedeljske maše v župniji štiri, glasba pri njih pa primerno razporejena na sodelovanje župnijskega zbora, na petje mladine in zvečer s petjem občestva. Včasih sem igral orgle, pel in zraven še dirigiral, zdaj samo orglam in pojem, dirigira pa Sabina Kermc, ki vodi tudi vaje zbora; sam na vajah sodelujem kot korepetitor. Sem pa imel pred desetletji v cerkvi tudi t. i. »bend«, zelo skrbno smo se pripravljali in tega časa se, »stari roker«, ne sramujem.

Zdaj je nedeljska ali praznična maša ena, sodeluje zbor vseh generacij pevcev, sam orglam, v času bolezni ali redkih počitnic me izza orgel nadomešča Štefka Škrabelj, ko gre zbor k obhajilu, za orgle lahko sedeta že dva mlajša organista. Spored glasbe kombiniramo z raznolikimi skladbami cerkvenoglasbene klasike, včasih pa sežemo tudi po skrbno izbrani popularni duhovni glasbi. Pri mašah med tednom prepeva navzoče verno občestvo, z orglami ali brez njih, kot so možnosti in dopušča čas. Na podružnici na Planini pod Golico mašuje jeseniški župnik ali njegov duhovni pomočnik, z organistom prepeva tamkajšnji zbor. Za cerkvene slovesnosti sodelujemo skupaj s cerkvenimi glasbeniki s Koroške Bele in Planine pod Golico.

Jeseniški pevci s svojim organistom ob novi maši Martina Lebna (julij 2020). FOTO: osebni arhiv

Kako bi danes, z določene časovne razdalje, vsebinsko povezal tvoje pevsko delovanje v poklicnem zboru z dejavnostjo cerkvenega glasbenika oz. organista? Mislim predvsem na razgled, vplivanje, uporabo in prevzemanje izkušenj.

Izhajam iz sebe. Vse prejšnje, otroške in mladeniške, a tudi cerkvenoglasbene izkušnje sem lahko uporabil seveda tudi v Zboru Slovenske filharmonije, na koncertih in na snemanjih. Nastopanja sem bil že vajen, a naenkrat sem bil viden, na odru, osebno izpostavljen, drugače kot na koru, kjer smo glasbeniki »nevidni«. Nastopanja in odra se navadiš, pozitivna rutina se razvije, prav tako osebna odgovornost. 

Spominjam se, kako sem na koru mnogokrat igral, zraven vodil zbor in še pel, bil glasbenik v treh vlogah.

Glasba sama pa mi pri izvajanju na koru ali v zboru na odru ni pomenila problema, izkušnje v cerkveni glasbi, v zborih in nazadnje v poklicnem zboru je dogradila in nadgradila najrazličnejša glasbena literatura. Obe izkušnji sta se dopolnjevali in med seboj bogatili. Se pa spominjam, kako sem na koru mnogokrat igral, zraven vodil zbor in še pel, bil glasbenik v treh vlogah, med tenorji filharmoničnega zbora pa sem bil res samo pevec.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (4/2024).