Dobrota ni sirota. Prej ali pozneje se vrne.

Začniva s preprostim vprašanjem: ali dajete miloščino beraču, ko vas prosi? Da, skoraj vedno. Ne morem mimo, ne da bi jim kaj dala. Edino, če so nasilni, porogljivi, takšnim ne dam. Drugače ne razmišljam, ali je primerno ali ni, preprosto dam. Kakšne so bile vaše izkušnje z miloščino skozi življenje? Najprej se hvaležno spomnim, kako se je miloščina delila v moji domači prekmurski verni kmečki družini. Prihajal je berač, mi smo mu rekli šterc, zmeraj oblečen v belem, največkrat je prosil moke. Zbrano moko je nesel k neki ženi, ki mu je spekla kruh. Temu smo zmeraj dali. Pozneje, ko sem bila v samostanu, smo zmeraj dajale. Ni bilo berača, ki bi potrkal na vrata in ga ne bi z nečim obdarile. Smo frančiškanke in frančiškanska miselnost je takšna. Berači nas večinoma prosijo za denar. Kako presoditi, kdaj komu dati denar, da ne bo šlo za alkohol …? To jaz težko presodim. Včasih me »fehta« za avtobus, pa ga vprašam: Bo šlo za avtobus ali za pivo? Pa pravi, da za pivo. Evo, ker je bil iskren, mu dam. Spomnim se izkušnje, ko sem delovala pri nadškofu Stanislavu Hočevarju v Beogradu. Neki berač me je zmeraj »spomnil«, da je tudi on Stanislav, zato naj mu dam. Peljala sem ga v trgovino, da kupiva hrano. Prodajalka pa je rekla: No, koga imaš sedaj za žrtev? On pa ji je odgovoril: To ni žrtev, to je sestra Emanuela! (smeh) Tam pa je bilo tudi veliko beračev-otrok. Zanje sem vedela, da morajo dati denar naprej, in sem jim raje dala kakšno čokolado, sladkarijo, igračo, to so lahko zadržali zase. V Ljubljani sem poznala tisto klošarko na Tromostovju, ki je spala pod nadstreškom pri banki. Že na železniški postaji sem ji kupila topel sendvič in ji ga mimogrede pustila ob glavi. Takoj ji je zadišal in ga je pojedla. Torej raje kot denar sem dajala kaj drugega. Ali imate tudi v hospicu priložnost za miloščino? Da, na primer s preprosto cigareto. Ravno temu gospodu, ki ga zdaj peljejo na balkon (pokaže), cigareta zanj ni več niti škodljiva niti koristna, ampak močno si jo je zaželel. Ko sem bila za novoletno noč dežurna, so si štirje zaželeli še zadnjič občudovati ognjemet na ljubljanskem gradu. In sem jih enega po enega na posteljah prepeljala v sobo, iz katere se je videl ognjemet. Pa še šampanjec sem prinesla in smo nazdravili. Ko me je pozneje srečala nečakinja enega izmed njih, se mi je zahvalila, ker ji je stric povedal, da mu je prav to ostalo v najlepšem spominu. To je miloščina: nekaj dobrega, kar ni tvoja dolžnost, pa narediš. Tukaj to s sodelavkami pogosto naredimo, ker ne vemo, ali se bodo jutri še zbudili ali ne. Dajati je lepo, toda kako dajati, da se prejemnik ne počuti ponižanega? Kako naj to dejanje počloveči oba? Včasih opazim berača, pri katerem vidim, da mu je težko prositi. Zlasti moškim. Nikoli ne daš tako, kot bi psu vrgel kost, vedno daš s srcem. Brala sem, da je pesnik Rainer Maria Rilke neki klošarki podaril lepo rdečo vrtnico. Potem pa je sedem dni ni bilo. Vprašal je njene prijateljice klošarke, od česa pa je živela sedem dni, če ni prihajala beračit? »Od rdeče vrtnice je živela,« so mu odgovorile. Ko sem se peljala z vlakom v Ljubljano, sem nekoč sedla zraven mladega pijanega klošarja. Ljudje so čudno gledali, klošar in redovnica, toda od njega sem slišala stvari, da lahko samo ostrmiš. Bog ve, zakaj jaz nisem na njegovem mestu. Zato je treba k takemu človeku pristopiti s sočutjem, srčnostjo. Daš, ker si sočuten, da tudi on nekaj dobrega začuti od ljudi. To počloveči. Kaj lahko tisti, ki dajemo, prejmemo od ubogega? Morda se komu ne zdi, toda ko delam z našimi umirajočimi tukaj v hospicu, me toliko naučijo! Prav tako revni: učijo nas biti dovolj ponižni in sprejemati tujo pomoč. Umirajoči morajo sprejeti pomoč, ker brez nje ne morejo. Vsi se od njih lahko učimo, kajti prišel bo čas, ko bomo tudi mi odvisni od drugih in bomo morali sprejemati pomoč. Revni nas učijo sprejemati pomoč, sočutje in usmiljenje kot nekaj, kar te dvigne, kar ti pomaga. Zdi se mi, da je v svetu preveč poudarjena individualnost, jaz in samo jaz. Potem pa vidiš, da so ljudje, ki sami ne morejo ničesar. Ampak ko jim pomagaš, jim vrneš dostojanstvo. To, da sprejmeš pomoč, ne pomeni, da nisi vreden. Bog ti je poslal druge, da ti pomagajo. Sprejmi jih, bodi ponižen, priznaj, da nisi vsemogočen. To je eno najlepših učenj in naših umirajočih in beračev. Včasih nas kdo prosi za večjo pomoč. Takrat nas je strah, da bi tudi nam zmanjkalo, saj dobrota je sirota, pravijo. Naj dajemo samo od odvečnega ali tudi od potrebnega? Odvisno, kdo potrebuje pomoč in kakšno pomoč potrebuje. Če bi nekdo izgubil stanovanje in me pride prosit za najemnino, takemu posodim, mogoče ga bom rešila. V teh primerih lahko kaj podpišemo, da se zavarujemo, nič hudega. Če gre za preživetje, bi tudi od svojega dala. Ko sem živela v Črni gori, smo imeli begunce Albance, ki so zbežali s Kosova, in smo jim pomagali. Med vojno v Bosni so čisto vse naše sestre postale begunke. Kako jim ne bi dale pomoči, četudi smo same ostale brez denarja. Bomo že preživele, zanje je to bilo življenjsko vprašanje. Dobrota ni sirota. Dobrota je zlata vredna. Prej ali pozneje se vrne, na tak ali drugačen način. Kristjani večinoma že sodelujemo v dobrodelnosti, zlasti prek Karitas, raznih nabirk za Cerkev ali za misijonarje. Ali tudi to lahko štejemo kot miloščino? Temu sploh ne bi rekla miloščina. Miloščina je nekaj nad tem. To pa je naš dar in naša dolžnost. Spomnili ste me na sv. Pavla, ki v svojih pismih pogosto prosi neko skupnost, da pomaga drugi skupnosti, ali pa se zahvaljuje za pomoč. To je življenje evangelija: jaz imam in dam. S tem smo del Cerkve, saj nismo samo duhovna bitja, nismo angeli, naša vera ni samo na duhovni ravni. Smo tudi materialna skupnost, ki potrebuje za jesti, piti, stanovati in tudi za cerkev. Kakšni so še sodobni izrazi miloščine, poleg darovanja materialnega? Obstaja tudi duhovna miloščina? Najprej bi rekla: sprejemanje drugačnosti, na vseh področjih. Tu smo kristjani še daleč. Tudi sprejemanje tistih zunaj Cerkve, ki ne hodijo vsako nedeljo k maši. Nato, zavedati bi se morali, da imamo katoličani veliko duhovno bogastvo, ki se ga lahko uporabi v kulturi, gospodarstvu, etiki, povsod. Daj nekaj od tega bogastva. Ko sem živela v Beogradu, nas je nekoč obiskala neka skupina zelo pomembnih ljudi. Spraševali smo se, kaj bomo zanje pripravili. Nadškof pa je dejal: Kar jim največ lahko dam, je sveta maša. To jim bom dal: duhovno hrano. Lahko torej molimo za nekoga, gremo k maši namesto nekoga, ki ne more, in mu to povemo. Posebej, ko je v kakšnih stiskah, mu lahko rečem: Šla bom namesto tebe pred Jezusa, k Mariji in bom tam prosila zate. V Sloveniji imamo čudovito bogastvo duhovnih knjig, pa koliko verskih revij tiskamo, ne vem, če jih še kje imajo toliko. Pa jim ponudiš to. Najbolj od vsega pa: da si upaš glasno spregovoriti o svoji veri, da poveš: jaz verujem v Boga in tu in tu mi je pomagal. To je duhovna miloščina. Sv. Ambrož je dejal: »Ubogemu ne daješ, kar je tvoje, ampak mu vračaš, kar je njegovo …« V smislu vzpostavitve pravičnosti. Kako bi to komentirali? Današnji individualizem nam govori z besedami »moje, jaz, meni pripada …« in si ponosen na svoje premoženje. Toda sprašujem se: kakšne zasluge imam jaz za to, da sem rojena v Sloveniji, kjer imam vsega, kjer ni lakote ali hude revščine … Nobene! Gospod mi je to dal. Kaj pa drugod? Ni nam treba gledati daleč, v Afriko, že v Albaniji, kjer sem živela, ljudje živijo v nepopisni revščini. In kdo je kriv, da so se tam rodili? Da nimajo tvojega znanja? Oni niso krivi. Gospod nam sporoča: dal sem vam vse, da bi lahko delili s tistimi, ki nimajo. Najti je treba ravnotežje: seveda bomo najprej poskrbeli za svoje otroke, za svoj narod. Ampak dali bomo tudi tistim, ki niso imeli te sreče, da bi se rodili v Sloveniji, temveč v revnih krajih. To držo občudujem pri misijonarjih. Če bi Pedro Opeka mislil, da so si na Madagaskarju sami krivi za revščino, jim ne bi pomagal. Oni niso vedeli, kako si pomagati, on pa je, in jim je dal, kar je lahko. Pokojni misijonar frančiškan p. Evgen Ketiš je nekoč sestram pripovedoval, kaj je najprej delal, ko je prišel v Afriko, v Togo. Najprej je kopal vodnjake, da je ljudem našel vodo, in šele ko so lahko pili vodo, jim je oznanjal evangelij. Torej treba je pomagati, da se vzpostavi ravnotežje v svetu. Mi imamo višek, oni nimajo niti osnovnega. Niso krivi, da so se tam rodili, niti nismo mi zaslužni, da smo se tu rodili. Gospod pa nam je vsem dal poslanstvo, da damo nekaj od tega, kar imamo. To se mi zdi vzpostavitev pravičnosti. Jezus pravi: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si zaklad v nebesih ...« (prim. Lk 12,33) – je res treba deliti premoženje? Takoj se spomnim, koliko stvari se nakopiči in kako odvečne so, ko moramo sestre zamenjati samostan. Najbolje je to razdeliti. Mnogi ne vedo več, kaj bi z oblekami, toliko se jih nakopiči. Prav tako sem videla, kako velike hiše nadstropnice so si ljudje svojčas gradili, da bi bile tudi za otroke. Toda otroci so odšli na svoje in mnoge hiše so ostale prazne. Pomembno je, da razvijemo nenavezanost na materialne dobrine. Zaklad v nebesih je tisto notranje bogastvo, ki ga pridobiš, ko nekomu daš ali narediš nekaj dobrega. Zlasti, ko za to nihče ne izve, to je tisti zaklad v nebesih, dobro, ki ga nobeno bogastvo ne more kupiti. Kako razumete Jezusove besede: »Dajte raje v miloščino to, kar je znotraj, in glejte, vse vam bo čisto« (Lk 11,41)? Sem šla prav gledat, kaj je to. Na primer, včasih srečaš čisto pre-proste ljudi ali kakšnega bogatega, ki je toliko dobrega naredil, ti pa nimaš pojma o tem. To so čisti, dobri ljudje, ki naredijo veliko dobrega, ne da bi to razglašali na veliki zvon. Dati, kar je znotraj, pa me spominja na izkušnjo, ko sem se nekoč na železniški postaji usedla zraven nekega klošarja. Zaudarjal je, bil je pijan, toda odprl se mi je in izvedela sem nepredstavljive stvari. Spominja me tudi na mnoge trenutke, ko tukaj, v hospicu, sedim zraven umirajočih. Gre za prisotnost: da si zraven drugega. Te človeške prisotnosti roboti ne bodo mogli nadomestiti. Naše notranje bogastvo, naše sočutje, to je tisto, kar ljudje najbolj potrebujejo, da si odprt za drugačne, da jih ne obsojaš, čeprav so ne vem kaj naredili. To spoštujejo tudi ateisti, tudi komunisti, kar sem doživela v Črni gori, kjer smo bile sestre edini katoličani v kraju. To nas dela čiste: ljubezen vdove z malo denarja in velikim srcem.

Dobrota ni sirota. Prej ali pozneje se vrne.

Dobrota ni sirota. Prej ali pozneje se vrne.

Začniva s preprostim vprašanjem: ali dajete miloščino beraču, ko vas prosi?

Kakšne so bile vaše izkušnje z miloščino skozi življenje?

Berači nas večinoma prosijo za denar. Kako presoditi, kdaj komu dati denar, da ne bo šlo za alkohol …?

Pozabljeni!

O pravični vojni in nevarnosti eskalacije

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.