Dol z vsako politično policijo!

Če na kratko obnovimo pot do referenduma na drugo oktobrsko nedeljo (očitno to ne bo edini referendum na ta dan, a ostanimo tokrat le pri njem). Kritiki sprememb zakona o parlamentarni preiskavi, ki jih želi uveljaviti sedanja oblast za zagotavljanje večje učinkovitosti in preprečevanje izogibanjem, kot smo jim priča v poskusih preiskave sumljivih golobjih poslov z elektriko, so v predpisanem roku zbrali več kot 44.000 overjenih podpisov za razpis referenduma o tej zanje sporni zakonski noveli. Na tej podlagi je državni zbor pred dobrim mesecem dni sprejel odlok za razpis zakonodajnega referenduma, na katerem bodo volilni upravičenci vprašani: Ali ste za to, da se uveljavi zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B), ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 26. maja 2026? Absolutno zlo Kot je dobro znano, saj so nas o tem ažurno in z neprikritim sponzorstvom obveščali mediji glavnega toka, je bilo motivacijsko geslo za zbiranje potrebnih 40.000 podpisov »Proti uvedbi politične policije!«. Ta slogan, ki so ga lansirali iz levičarskih političnih in aktivističnih krogov, je bil torej izredno prepričljiv, po svoje pa tudi izredno poveden. Sklepamo namreč lahko, da je za ljudi, ki so ta slogan sproducirali, in tiste, ki so mu s svojim podpisom sledili, politična policija, ki se lahko arbitrarno vtika v življenje slehernika, nekaj skrajno zavržnega, zlobnega, zločinskega, temačnega, zahrbtnega … – torej absolutno in v nobenih okoliščinah dopustno zlo (po cerkveno bi rekli intrinzično zlo: nekaj, kar tako zelo nasprotuje moralnosti, da za to ne obstajajo nikakršne opravičljive izjeme). Kričeče protislovje In tu trčimo ob kričeče protislovje. Isti ljudje iz teh istih krogov so v veliki meri nostalgiki za časi, v katerih je bila politična policija (kot Ozna oz. Udba) ne le hipotetično, temveč še kako realno navzoče zlo, ki je lomilo in zlomilo na tisoče in tisoče nedolžnih življenj; isti ljudje iz istih krogov ne zmorejo sočutja do teh žrtev, ki smo se jih spomnili 23. avgusta ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov; isti ljudje so se besno zaletavali v julija lani sprejeto Resolucijo Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, ki med drugim našo državo poziva k celovitemu pregledu arhivov tajne politične policije; isti ljudje iz teh istih krogov so občudovalci ljudi, ki so bili dokazani profiterji na račun informacij, ki jim jih je redno in sistematično na mize dostavljala prav vsenavzoča in vsemogoča politična policija, ta zločesti stvor komunističnega totalitarizma. Ovaduški stroj partijskega šefa In prvi med njimi je bil kdo drug kot zadnji partijski šef Milan Kučan, ljubljenec krogov, ki bodo na referendumu obkrožili proti t. i. politični policiji. Dokazano je bil, kot je to obsežno v knjigi Milan Kučan in Udba dokumentiral arhivski detektiv Igor Omerza, že takoj od začetka svojega plezanja po partijski karierni lestvi, torej vsaj od leta 1969, med prejemniki politično-policijskih poročil, namenjenih partijski vrhuški. In to je bil vse do prvih demokratičnih volitev in nastopa Demosove vlade aprila/maja 1990. No, morda je pod roko tudi pozneje dobival kakšne udbovske izcedke, če se malce prepustimo domišljiji in tihi inerciji struktur nekdanjega režima, ki niso izdihnile niti do današnjih dni, kajti: enkrat udbovec – vedno udbovec; enkrat prejemnik udbovskih poročil – vedno … Kot pokaže Omerzova knjiga, o čemer smo že pisali ob njenem izidu, je Kučan prek špicljev, stenskih mikrofonov, telefonskih prisluškovanj, tajnih preiskav in fotografiranj, pregledovanja pošte in še drugih zalezovalskih metod vstopal v življenja ljudi, ki so jih on in njegovi partijski tovariši videli kot sovražnike, v večini primerov pa je šlo za ljudi, ki so si prizadevali za demokracijo, pluralnost, slovensko državnost, versko svobodo … Ne dvomimo, da je kakšna informacija do njega prikapljala tudi iz uredništva Družine, ki je bilo pod budnim očesom politične policije, verske komisije in drugih partijskih pravovernežev. A celotnega obsega zločinsko pridobljenih informacij, ob katerih se je lahko desetletja naslajal (ne le) Kučan, ne bomo izvedeli nikoli, saj so ljudje iz njegovega kroga poskrbeli za sistematično uničenje dokumentov politične policije. »Končno so spregledali!« Ko bomo torej naslednje tedne poslušali kričave kritizerje, češ da slovensko demokracijo branijo pred novodobno »politično policijo« (med njimi so tudi taki občudovalci partijskih Čebin, kot je nekdanja ministrica za kulturo ali pa znana osmomarčevska aktivistka, katere dedek je bil, kot pravijo poznavalci, opuščeni sodelavec Udbe), lahko zatorej le malce ironično vzkliknemo: »Končno so spregledali!« In če si dovolimo tudi zajedljiv cinizem: »Za povrh pa so še pljunili v neke modre oči!« Biti dosledno in vedno proti politični policiji namreč pomeni biti dosledno in vedno proti ljudem, ki so desetletja zavestno žrli jabolka s tega frdamanega drevesa, iz tega pa še danes želijo kovati politični kapital. Ali se bo skorajšnja referendumska kampanja o zakonu o parlamentarni preiskavi vrtela tudi okoli teh vprašanj? Prav bi že bilo, če želimo biti dosledni, kajti: Dol z vsako politično policijo, tudi tisto, ki nam je vladala nekoč in se je prek svojih ljudi, nikoli odvezanih prisegi zvestobe totalitarizmu, zajedavsko zažrla v telo slovenske države do današnjih dni! Pravzaprav je (bila) to edina resnična politična policija, zato je sedanja propaganda o domnevnem uvajanju politične policije skozi malce bolj razrahljano parlamentarno preiskavo strahotna žalitev za vse udbaške žrtve.

Dostop do članka (47174)

Dol z vsako politično policijo!

Dol z vsako politično policijo!

Absolutno zlo

Spominska slovesnost za padle vojake na soški fronti

Kako preverjati duhovne zlorabe?

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.