O domobrancih si le redki upajo pisati. Razlogov za to je več. Prvi je silna indoktrinacija, s katero so komunisti skozi pol stoletja in več uspeli to besedo prikazati kot negativno. Protirevolucijo, vaške straže, domobrance, obrambo pred komunističnim nasiljem, so komunisti od vsega začetka s svojim izrazito poudarjenim propagandnim aparatom prikazovali kot kolaboracioniste, izdajalce in še z marsičim negativnim. Ta močna propaganda in indoktrinacija sta seveda uspevali, še posebej po vojni, ko so bili propagatorji zmagovalci oziroma oblastniki, domobranci pa poraženci in večinoma umorjeni. Večina ljudi pa se oportunistično podredi zmagovalcu (oblastniku).

Večina ljudi ima raje idealizirano mitologijo

Malo ljudi je sposobnih iskati resnico, raje imajo z indoktrinacijo naučeno, predvsem pa idealizirano mitologijo o obrambi in uporu (proti okupatorju), osvoboditvi (domovine), zmagi (v kruti vojni), trpljenju, tovarištvu itd. Seveda je bilo tudi to. Toda pod vsem tem se je skrivalo nepopisno množično in kruto nasilje (komunistov) proti nemočnim. Vojna, okupacija in upor proti okupatorju so bili za komuniste enkratna priložnost za to nasilje, kajti le z njim so lahko prišli na oblast ter nato s trdim totalitarnim režimom vladali 45 let. V tem dolgem času več generacij pa so se kadrovsko in simbolno tako vgradili v podsisteme družbe, da jim je z demokratičnimi orodji (volitve) težko slediti. Koga pa je prestrašilo še nedavno izrazito totalitarno kazensko določilo levičarske »svobode«, s katerim poskušajo domobrance oziroma pisanje in govorjenje o njih kriminalizirati. Res noro, česa se »svobodnjaški« totalitaristi ne spomnijo. Nekoč so ubijali, zdaj pa bi (spet) prepovedovali, in to ne kar koli, ampak resnico.

Domobranec Božidar Berlot. Vir: arhiv Aleš Nose

Komunistično nasilje pod krinko upora proti okupatorju

Toda kljub temu levičarskemu nasilju je potrebno vedno znova jasno govoriti naslednje. Domobranci so bili uporniki proti nasilju komunistične revolucije oziroma natančneje, proti komunističnemu nasilju. Skoraj gotovo jih ne bi bilo, če tega nasilja ne bi bilo. Toda ne le, da je bilo, bilo je najhujše in največje v slovenski zgodovini. V razmerah, ki so izrazito specifične in občutljive, to je v razmerah okupacije Slovenije, ko so jo okupirale in vojaško-policijsko povsem obvladale tuje sovražne sile, je to nadvse težko stanje izkoristila ena domača politična sila, komunisti, ki je s poudarjanjem upora proti temu sovražnemu okupatorju in v razmerah preračunljivega hitenja (takojšnjosti) začela strupeno propagandno kampanjo proti tradicionalnim slovenskih političnim subjektom ter že tudi hkrati z nasilnimi dejanji proti njim.

Komunisti so z nasiljem proti Slovencem začeli že poleti 1941

Komunisti so pod krinko vodenja upora proti okupatorju pričeli z umori Slovencev iz vrst tradicionalnih političnih strank že poleti 1941, torej hitro po okupaciji dežele, in potem intenziteto umorov hitro stopnjevali do poletja in jeseni 1942. V tako zgodnjem in kratkem času so umorili skoraj tisoč Slovencev. Vsak od teh umorov je imel pogubne posledice. To so bili klasični teroristični politični atentati, tudi s prvinami masakrov in že množičnih pomorov, vse pa so komunisti skrbno in agresivno ovijali s strupeno sramotilno propagando proti umorjenim (ne »žrtvam«, ker ubiti to niso bili, ampak so bili umorjeni).

Komunistično nasilje je povzročilo (samo)obrambo pred njim

To »početje« komunistov oziroma njihovih paravojaških skupin (VOS, partizani, terenci, aktivisti), ki mu Slovenci nikoli prej niso bili priča, je šele po precej dolgotrajnem čudenju in šoku povzročilo najprej zelo improviziran in spontan upor. Prizadeti so se začeli organizirati, zaradi prisotnosti okupatorja sicer zelo težko. Težko tudi zato, ker namen normalnega človeka pač ni bil bojevanje proti sorojaku, še najmanj pa v razmerah okupacije. Ker pa je nuja samoobrambe pred tem brezumnim početjem komunistov tako narasla, ni bilo več nobene druge možnosti, kot se upreti nasilju komunistov, ki so se večinoma skrivali za prav za ta namen izumljeno OF, to je »Osvobodilno fronto«. Za tem politično nevtralnim terminom so se prikrili pred javnostjo.

Domobranec Franc Grčar ­- Laudan iz Moravč. Vir: arhiv Aleš Nose

Vaške straže so se znašle med kladivom in nakovalom

Prvi poskusi obrambe sli upora pred partizanskim nasiljem so bili usojeni na neuspeh oz. na takojšnje partizansko še hujše nasilje: Loški Potok in Sveti Vid maja 1942. Tudi ta izkušnja improvizacije, preslabe organiziranosti in moči je dodala novo vrednost: še bolj čvrsto vojaško organizacijo vaških straž (ime!), ki pa je bila mogoča le z dovoljenjem okupatorja, kot vojaške sile, ki bi vsako takšno soliranje mimo njega takoj razumel ter obravnaval kot sovražno oz. grožnjo in bi jo zato bilo treba radikalno uničevati. Nastali so trije akterji: okupator, partizani in vaške straže. Slednje brez formalne povezave z okupatorjem, kar je pomenilo zaščito »hrbta«, ne bi mogle obstajati, saj bi jih uničevali tako partizani kot okupator. To stanje je bilo potem prisotno tudi z domobranci vse do zadnjega dneva vojne. Zato je bilo propagandno označevanje protirevolucije s kolaboracionizmom ali izdajstvom le propagandna puhlica, ki je služila propagandni vojni (vse do danes). Protirevolucije na Slovenskem ni mogoče obremeniti ne z očitkom kolaboracije, še manj izdajstva naroda. Protirevolucija je nastala zaradi obrambe življenj pred nasiljem revolucije oziroma natančneje komunistov. Vse ostalo, npr. formalna povezava z okupatorjem, je bilo povsem drugotnega pomena, za obstoj je bilo nujno, ni se mu dalo izogniti, zato je bilo le nujno zlo, namenjeno zaščiti hrbta oz. sploh možnosti obstajanja.

Bistvo komunistične revolucije

V vsem svojem bistvu je bila protirevolucija (vaške straže in domobranci) obramba pred nasiljem komunistične revolucije in hkrati upor proti povsem brezumnemu početju komunistov, to je izvajanju revolucije v pogojih okupacije. Edini izdajalci slovenskega naroda so bili komunisti, saj so s svojim preračunljivim revolucionarnim nasiljem v pogojih okupacije dežele povzročili smrt tisočev Slovencev in velik del naroda prisilili, da se je moral braniti pred tem nasiljem v nemogočih razmerah okupacije (in očitki kolaboracije, ki kot taka ves čas nastopa kot formalizem, oznaka). Poleg tega se je njihova »zmaga« ob koncu vojne preobrazila v eno najbolj trdih komunistično-udbovskih diktatur v svetovnem merilu, ki je trajala dolgih 45 let, njene posledice pa bomo Slovenci še dolgo čutili.

Domobranec Anton Meden iz Selščka. Vir: arhiv Aleš Nose

Jasen zagovor domobrancev

Tu sem se dotaknil tudi še ene specifike, zakaj je domobrance treba zagovarjati. Tudi zato, ker so nastali in delovali v nemogočih razmerah: na eni strani so jih napadali in propagandno sramotili komunisti, na drugi pa so se morali v nuji samoobrambe povezovati z osovraženim okupatorjem. Ta epsko tragična situacija je vredna najbolj odgovornega odnosa vseh nas do njih.

Potem sta tu še dva razloga, zakaj je domobrance treba zagovarjati, ki sta prav tako zelo pomembna. Prvi je bil povojna tragedija z angleško izdajo in partizanskim množičnim pomorom domobrancev. Druga je že osemdesetletno propagandno sramotenje s kolaboracijo in izdajalstvom, kar je prav tako nadvse krivično. Še huje, sprevrženo, ob tem, da so s svojim nasiljem izrazito protinarodno delovali komunisti.

Veliko je torej primarnih razlogov, zakaj je treba domobrance imeti pred očmi in jih tudi zagovarjati. Prav vse, kar so doživeli, rabi odkrit in jasen zagovor.

O vsem tem, predvsem pa o nasilju partizanov, je danes vsakemu Slovencu na voljo veliko kakovostne literature, ki vse to podrobno prikazuje.

Kaj vse morajo po porazu doživljati poraženi

Iz vojne so domobranci izšli uničeni in na nek način kot poraženci. Preživeli so se reševali z umikom daleč po svetu. Bilo je veliko najhujše žalosti, stisk in še česa. V takšnim razmerah kaj hitro pride do porajanj različnih vprašanj o odgovornosti, napakah in drugačnih, boljših rešitvah. Tako kot vedno in povsod po svetu v takšnih situacijah (porazih, udarcih) so nekateri tudi pri problematiki domobrancev začeli iskati krivce za tragični polom, ponujali so ideje, kako bi lahko bilo z drugačnim ravnanjem bolje, kdo je šel celo tako daleč, da je domobransko vodstvo krivil za predajo domobrancev v Vetrinju v roke partizanskim krvnikom. Toda, kot rečeno, takšna razmišljanja se porajajo vedno kasneje, ko so se dogodki že zgodili in ko poznamo tudi njihove posledice. V večini primerov gre za lahkotnost in neodgovornost špekuliranja. V primeru domobrancev pa sploh.

Domobranec Drago Furlan - Oran. Vir: arhiv Aleš Nose

Broz je s premeteno politiko uspel pridobiti dva močna zaveznika

Kaj se je zgodilo v zadnjem letu vojne? Partizani so bili zaradi svojih zločinov od leta 1941 do pozne jeseni 1943 povsem obremenjeni z zločinstvom. Po hudi izkušnji Turjaka (in Grčaric) ter pogubnega učinka partizanskih pokolov vojnih ujetnikov jeseni 1943, je bil edini izhod čim bolj trdna vojaška organizacija za obrambo pred njimi. Ta je lahko uspešna le z pravo vojaško organiziranostjo, mobilnostjo in čim večjo avtonomijo odločanja. Tako so leta 1944 prevzeli pobudo domobranci in partizane potisnili daleč v najbolj zakotne lege. Toda zgodilo se je dvoje. Broz in Kardelj sta uspela s hudo prirejenimi podatki preslepiti Churchilla, da se v Jugoslaviji samo partizani borijo proti Nemcem in da vsi drugi z njimi sodelujejo. To je odlično opisal Peter Batty v knjigi Titova velika prevara, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu. Tudi tisti, ki se jim dozdeva, da že vse vedo, bi to knjigo morali prebrati. Naj jih potolažim: od prve do zadnje strani je to nadvse zanimivo in poučno branje, poleg tega pa še kakovostno. Tako je Churchill od srede leta 1944 začel partizanom pošiljati velike količine opreme in hrane. Brez tega bi bili partizani uničeni že leta 1944. Potem pa je Brozu uspel še en zelo pomemben manever. Stalina je prepričal, da je del Rdeče armade usmeril preko ozemlja Jugoslavije. To dvoje je Brozove partizane tako močno okrepilo, da so se domobranci morali na koncu, tako kot druge nekomunistične sile, umakniti iz države.

Pri tem treba takoj dodati, da so bili zavezniki tudi naravni zavezniki protirevolucije. Domobranci so verjeli, da bodo pomagali osvoboditi tudi naše ozemlje in da po koncu vojne ne bodo dopustili komunistom uvedbe totalitarnih režimov. Toda groba sila komunistov je spet zmagala.

Domobranci oziroma slovenska narodna vojska, Rupnikov bataljon: Alojz Kukovica, Vinko Kukovica, Marjan Kukovica, spodaj Anton Kukovica. Vir: Muzej NZS

Odnos do resnice in puhlice o spravi

Danes je, tudi ob najnovejših angleških arhivskih virih, povsem jasno, kaj se je v Vetrinju zgodilo in kdo je za tragedijo in zločinsko predajo domobrancev (in drugih pritkomunistov) odgovoren. V nadvse zločinski kupčiji med delom angleške vojske in partizani so bili domobranci predani ne v milost in nemilost, ampak v smrt oziroma v pokole. Danes je v slovenski spominski krajini poudarjeno predvsem to: pomori, morišča, grobišča, tragika. Seveda, toda domobranci so bili veliko več kot samo tragika. Njihov upor proti nepopisnim zločinom komunističnih partizanov je vse premalo cenjen ali celo sploh ni. Le redko ga kdo bolj mimogrede omeni. S tem delamo resnici veliko silo. Obsedeni smo z idealizirano mitologijo.

Zaradi več kot 80 let dolgotrajne propagandne vojne proti domobrancem veljajo ti pri mnogih še vedno kot nekaj, čemur se je bolje izogniti, njihovo naravno ime čim manj omenjati, če že, pa govoriti le o spominu na povojno »tragedijo«. Ta pogosto niti zločin ni. Saj vemo, resnica je rak rana našega bistva. Vsi, še posebej politiki, bi radi imeli mir (zato tako silovito zatekanje k puhlicam, kot so sprava). Težkim in zapletenim temam se raje izognejo, ker jim ne prinašajo političnih točk, menijo, da celo nasprotno. Cagavost na vsakem koraku. Seveda je tudi nekaj izjem.

Kljub težkim razmeram so bili v vsem svojem bistvu narodna vojska

Kako neresna in skrajno izkrivljena je podoba o domobrancih v javnosti – poleg vsega do zdaj povedanega – vidimo na še enem področju. Ne zavedamo se dejstva, da so bili pristna narodna vojska. Z obema izvornima imenoma (vaške straže, domobranci) so branili svoj dom, svoja življenjska okolja, tudi tradicijo in dostojanstvo. To so počeli z velikim naporom v nadvse neugodnih razmerah, tesno obdani z dvema uničevalnima totalitarnima režimoma, komunističnimi partizani in okupatorjem. Kljub težkim razmeram so bili v vsem svojem bistvu narodna vojska.

Imeli so slovenske narodne simbole (grb, trobojnico), poimenovali so se z lepimi slovenskimi imeni (vaške straže, domobranci), poveljevalni jezik je bil slovenski, kar je bil ob sicer nadvse protislovensko usmerjenih Nemcih velik uspeh. Peli so stare in nove slovenske pesmi. Izdajali so slovenske časopise, čeprav so bili ti podvrženi hudi cenzuri okupatorja. Skrbeli so za slovensko kulturo, prirejali so slovenske kulturne in politične prireditve. Vse je bilo v pravem nasprotju s tem, kar so jim očitali njihovi krvniki in jim še danes očitajo dediči teh uničevalcev. Vemo, zakaj so in zakaj vedno znova to počnejo: z močnimi uničevalnimi termini, kot so kolaboracija in izdajstvo naroda, želijo čim bolj očrniti tiste, ki so jih ubijali ter s tem prikriti svoje zločine.

Domobranci oziroma slovenska narodna vojska (Rupnikov bataljon, levo Anton Meden iz Selščka, na sredini Meden, desno Jože Kranjc iz Dobca). Vir: arhiv Aleš Nose

Pošteno in pokončno

Vsak urednik ima svoj pogled na uredniško politiko, kar je razumljivo in prav. Ob tem lahko le ponovim z začetka prispevka, da se počutim nelagodno, ko si še vedno zakrivamo oči, gotovo v pretežni meri zaradi silne levičarske propagande, in se domobrancev, predvsem v njihovi podobi, celo sramujemo, namesto, da bi jim dajali veljavo, ki jim nesporno gre. Ko razmislimo ob zgoraj na kratko naštetih dejstvih, se bomo s tem vsi strinjali. Seveda ne mislim na kakšno pretiravanje ali celo idolatrijo, ampak na umerjen, pošten in predvsem pokončen odnos do domobrancev, takšnih, kot so bili.

In ker hitro pozabljamo, še enkrat: domobrance so naredili komunisti s svojim nepopisnim nasiljem v pogojih težke sovražne okupacije dežele, njihov nastanek in obstoj je bil zaradi obrambe pred tem nasiljem nujen. Posledično so bili tudi uporniki proti zločinskemu komunizmu.

1/6