Zapri
Iskanje

Dr. Anton Stres: sedem pogojev za obrambno uporabo vojaške sile

Bogomir Štefanič
Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 05. 03. 2022 / 00:45
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 04.03.2022 / 20:09
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Dr. Anton Stres: sedem pogojev za obrambno uporabo vojaške sile

Dr. Anton Stres: sedem pogojev za obrambno uporabo vojaške sile
Ali »nauk o pravični vojni«, ki je v Cerkvi veljal od časov sv. Avguština, ohranja veljavo tudi v sodobnih razmerah? FOTO: Vatican Media
Ruska invazija na Ukrajino sproža ogromno vprašanj – uničujoči hrup orožja tudi to, kako na vojno in uporabo nasilja v njej gleda družbeni nauk Cerkve.

Ali »nauk o pravični vojni«, ki je v Cerkvi veljal od časov sv. Avguština, ohranja veljavo tudi v sodobnih razmerah? Ob ruskem vojaškem napadu in ukrajinski vojaški obrambi smo se o tej temi pogovarjali z nadškofom dr. Antonom Stresom, poznavalcem družbenega nauka Cerkve in politične filozofije. Iz pogovora, ki bo v celoti objavljen v prihodnji tiskani številki Družine, objavljamo tisti del, v katerem dr. Stres pojasnjuje pogoje, ki edini upravičujejo obrambno uporabo vojaške sile.

Nadškof dr. Anton Stres. FOTO: Tatjana Splichal

Rusi predsednik je za napad na Ukrajino kot glavna razloga, dejansko pa izgovora, navedel »demilitarizacijo in denacifikacijo« Ukrajine. Ali bi bila ta razloga, tudi če bi bila Ukrajina resnično militantna nacistična država, kar seveda ni, zadostna za uporabo uničujočega vojaškega nasilja, smo vprašali nadškofa Stresa.

Za napadalno vojno in vojaško agresijo ni nobenega opravičila.

Njegov odgovor je jasen: »Za napadalno vojno in vojaško agresijo ni nobenega opravičila. Dovoljena je vojaška intervencija, ki jo odobri pristojna oblast (npr. Varnostni svet OZN), če gre res za preprečitev nadaljevanja hudega in neznosnega teptanja človekovih pravic državljanov s strani kake diktature ali za osvoboditev resnično stiskanega ljudstva, nad katerim se izvaja genocid. Tako je pred leti interveniral NATO na Haitiju. Podobne so tudi intervencije v Afriki, če pride do iztrebljanja ene etnije s strani druge. Drugače pa je uporaba vojaške sile dovoljena samo v primeru lastne pravične obrambe.«

Kdaj in pod kakšnimi pogoji je torej, gledano s stališča družbenega nauka Cerkve, mogoče ali celo nujno za obrambo uporabiti vojaško silo? Dr. Anton Stres je v odgovoru na to vprašanje predstavil sedem pogojev za upravičeno in dovoljeno uporabo vojaške sile v obrambni vojni.

Prvi pogojki mora biti izpolnjen, da lahko govorimo o upravičeni obrambi, je, da gre za odpor proti agresiji ali drugi povzročitvi zla nad določeno državo, ljudstvom ali skupino ljudi, ki je hudo, gotovo in trajno. Za vsako sicer hudo dejanje – dr. Stres je tu kot primer navedel atentat na prestolonaslednika v Sarajevu – ni mogoče terjati vojaškega spopada z nepredvidljivimi in milijonskimi izgubami.

Zato je pomembno, da je obramba pred krivičnim napadalcem hitra in učinkovita, da se zmanjša število žrtev.

Drugi bistveni pogojna katerega je opozoril Družinin sogovornik, je, da »so izčrpane vse druge, nenasilne možnosti za odvrnitev zla ali prenehanje neznosnega krivičnega stanja, tako da je vojni spopad poslednji, zadnji ukrep«. Dr. Stres se ob tej jasno zaveda, da ravno pri zagotavljanju tega pogoja lahko nastopi tudi velika težava, namreč, kdaj lahko rečemo, da so vsa druga sredstva izčrpana. »Za takšno trditev je potreben čas. Toda čas največkrat koristi agresorju, ne pa tistemu, ki agresijo trpi. Zato je pomembno, da je obramba pred krivičnim napadalcem hitra in učinkovita, da se zmanjša število žrtev. Tudi je zelo pomembno, da mednarodna skupnost nikoli ne prizna protipravno izvršenega in agresorskega dejanja, ne glede na to, kako dolgo traja,« pojasnjuje nadškof Stres.

Tretji pogoj, ki mora biti po njegovih besedah izpolnjen za obrambno uporabo vojaške sile, je tako imenovana proporcionalnost: »Tudi če gre za pravično stvar in tudi če so izčrpane vse druge možnosti, tako da vojaška intervencija predstavlja resnično edini preostali poslednji ukrep, je ta upravičen in moralno dopusten, če lahko razumno in utemeljeno predvidevamo, da posledice vojaškega posega, ki so vedno negativne in rušilne, ne bodo povzročile hujšega zla, kakor je tisto, ki ga želimo preprečiti.«

Iz tega tudi sledi, da je uporaba vojaške sile dovoljena samo tedaj, če lahko razumno in utemeljeno sklepamo, da bo oborožen spopad uspel, kar je četrti pogoj. »Spustiti se nepremišljeno v vojaški spopad, ki nima realnih možnosti za uspeh, bi pomenilo nepremišljeno in nekoristno povzročati žrtve in še povečati trpljenje ljudi,« ga je še dodatno pojasnil dr. Stres.

Tudi vojna ima svoja pravila, tudi v vojni ni vse dovoljeno.

Iz zahteve po proporcionalnosti med pridobitvami in izgubami, ki jih lahko pričakujemo od uporabe vojaške sile, sodi tudi posebno pomembna peta zahteva, da »civilno prebivalstvo ne sme biti izpostavljeno prehudim izgubam«. Tudi vojna ima po nadškofovih besedah »svoja pravila, tudi v vojni ni vse dovoljeno«. Zato je zlasti zahteva, da v vojni maksimalno zaščitimo civilno prebivalstvo, kjer predstavljajo posebno kategorijo otroci, ženske, starejši ljudje in bolniki, zelo utemeljena in je treba nanjo še posebno paziti. Ta zahteva je, kot poudarja dr. Stres, predmet posebne mednarodne konvencije, ženevske konvencije iz leta 1949, in je postala del notranjih pravilnikov vojske in državne zakonodaje. Tudi drugi vatikanski koncil še posebej obsoja vsako vojaško dejanje, ki bi bilo uperjeno proti civilnemu prebivalstvu.

Šesti pogoj za to, da lahko moralno upravičeno uporabimo vojaško silo, je odločitev o vojaški intervenciji s strani »legitimne oblasti«, se pravi tiste, ki je odgovorna za »obče dobro«. O vojni ne more odločati kdor koli, temveč tisti, od katerega upravičeno pričakujemo najvišjo stopnjo razsodnosti in odgovornosti za prihodnost sveta. Dr. Anton Stres je prepričan, da ima to klasično načelo v sodobnem mednarodnem pravu še posebno mesto, ker obstaja mednarodna avtoriteta, ki jo predstavlja Organizacija združenih narodov.

Samo tista vojna intervencija, ki ima namen vzpostaviti pravični red in na ta način utrditi mir, je opravičljiva.

Sedmi pogoj, pod katerim je moralno dovoljen vojaški poseg in uporaba vojaške sile, je vzpostavitev miru. »Samo tista vojna intervencija, ki ima namen vzpostaviti pravični red in na ta način utrditi mir, je opravičljiva. To pomeni, da ni opravičljiva nobena osvajalna ali kako drugače zainteresirana vojna, s katero bi si napadalec obetal dobičke in prednosti v prihodnosti,« pojasnjuje dr. Anton Stres.

Ali je ukrajinska obramba, zaradi katere je padlo že nekaj tisoč ruskih vojakov, skladna s temi sedmimi pogoji in torej dopustna uporaba vojaške sile; kako gleda na vedno glasnejša stališča v Katoliški cerkvi, ki pozivajo k popolnemu pacifizmu; kdaj in kako lahko uspejo nenasilni načini obrambnega upora; kako razumeti Jezusove besede o »nastavljanju še desnega lica, če nas kdo udari po levem«? To (in še kakšno osebno – npr. kako je sam doživel vpoklic v služenje obveznega vojaškega roka v JLA pred natančno 60 leti) so vprašanja, ki smo jih dr. Stres še zastavili – odgovore nanje prinaša prihodnja tiskana številka Družine.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh

Dobrodošli! 

Ob praznikih smo za vas pripravili e-darilo: 

pričevanje Glorie Polo: Zadela me je strela

Kliknite tukaj

Close