Zgodovinar, filozof, antropolog, muzealec, arhivar, publicist (in še marsikaj drugega) dr. Jože Dežman 26. septembra praznuje 70. rojstni dan. Ob tej priložnosti je pri Založbi Družina izšla njegova nova knjiga, v kateri »do gat« razgalja slovensko komunistično partijo, javnosti pa bo predstavljena v četrtek, 25. septembra, ob 12. uri v Galeriji Družina na Krekovem trgu 1 v Ljubljani. Z avtorjem smo se te dni pogovarjali za tiskano izdajo Družine, kot vabilo na predstavitev njegove nove knjige pa objavljamo nekaj odlomkov iz intervjuja.

Od kod izvirajo partijska pričevanja, na katerih gradite knjigo? Kako so nastala, čému so služila? In seveda: kako to, da niso bila uničena v valu uničevanja arhivskega gradiva v času demokratizacije in osamosvajanja!?

Knjiga je lahko nastala zato, ker je Zveza komunistov Slovenije (ZKS) predala arhiv Centralnega komiteja v Arhiv Republike Slovenije. Po drugi strani pa je skoraj v celoti uničila arhiv tajne politične policije v upanju, da bo to onemogočilo raziskavo in spoznanje policijske in brezpravne titoistične Jugoslavije in Slovenije. Toda moj poskus kaže, da so že samo nešteti članski dokumenti omogočajo dobro rekonstrukcijo partijskega vesolja. Naj nove raziskave pokažejo, ali sem šel v pravo smer.

Maše, krsti, birme, cerkvene poroke in pogrebi, stiki z duhovniki itd. so bili za komuniste tabu.

Ena izmed ključnih tarč nepomirljivega partijskega sovraštva je bila katoliška vernost in s tem sovraštvo do vsega cerkvenega. Kako se je to kazalo na ravni vsakdanjega življenja »povprečnega« člana zveze komunistov?

Leta 1952 so na šestem kongresu Komunistične partije Jugoslavije kot vrhovna sovraga titoizma obravnavali Sovjetsko zvezo in Vatikan. V partijskem statutu so zapisali: »Prav tako je članstvo v Zvezi komunistov Jugoslavije nezdružljivo z veroizpovedjo in z opravljanjem verskih obredov.« S tem so komunistom prepovedali kakršno koli izražanje vere. To ni veljalo samo za članstvo, ampak tudi za njihove družine od rojstva do smrti. Maše, krsti, birme, cerkvene poroke in pogrebi, stiki z duhovniki itd. so bili za komuniste tabu. Inkvizicija je kršilce tabuja lovila in kaznovala, praviloma z izključitvijo. Norosti, ki so se dogajale, je v knjigi cela vrsta.

FOTO: Tatjana Splichal

Če sem ob partijskem povojnem nasilja povzel, da je titoizem poraz nasilja, polomija, ki jo v partiji povzroči nasilje nad lastnimi člani, zasluži enako oceno: titoizem – poraz nasilja.

Ali je mogoče oceniti, koliko kazenskih izgonov ali pa prostovoljnih izstopov iz partije je bilo povezanih z religioznimi temami: zlasti krsti, obhajili in birmami otrok, cerkvenimi porokami in pogrebi, udeležbo pri mašah …

Partijski čarovniški procesi in inkvizicija so dobro vidni v statistiki članstva. V letih 1948–1952 pride v KP 40.587 članov, odide jih 7.508 ali več kot petkrat več jih pride, kot odide. Potem pa se položaj v letih 1953–1956, ko je teror proti Cerkvi najhujši, obrne: pride jih 3.610, odide pa 16.584 ali skoraj petkrat več jih odide, kot pride. Skupni seštevek pa je za partijo, ki ima absolutno oblast, dovolj neprijeten. V teh letih torej v partijo pride 44.197 članov, odide pa jih 24.092. Razmerje med tistimi, ki v partiji tudi ostanejo, in tistimi, ki iz nje odidejo, je v odstotkih 45,5 : 54,5. Torej krepko več odhodov kot ostajanj. Če sem ob partijskem povojnem nasilja povzel, da je titoizem poraz nasilja, polomija, ki jo v partiji povzroči nasilje nad lastnimi člani, zasluži enako oceno: titoizem – poraz nasilja. Tisoči so bili izključeni v verski vojni partije proti katoličanom. V zgodovini katoliške Slovenije pa nam manjka zgodovina tistih, ki so se uprli: »da mu je žena več kot Partija in da raje izstopi iz Partije, kot da se ne bi cerkveno poročil«; »da ne odobrava politike naše KP v zvezi s cerkvijo in da on ne bo opustil cerkve«; »da se ne more otresti verskih stvari in da bo tudi v nadalje tak, kakršen je« …

Celoten pogovor je objavljen v 39. številki Družine.