Trump seveda ni katoličan, ima pa med njimi številne podpornike (katoličan je denimo njegov podpredsednik J. D. Vance, ki je prav tako javno ostro kritiziral papeža), zato tovrstna verbalna napadalnost sproža tudi načelna vprašanja, kot so: kakšen naj bi bil odnos katoličanov do papeža; v čem ga je mogoče kritizirati, kdaj pa bi kritika na njegov račun rušila edinost Cerkve; kako razumeti (ne)pokorščino papežu? Teh tem se dotika Zakonik cerkvenega prava, zato smo se za pojasnila obrnili na predstojnika katedre za cerkveno pravo Teološke fakultete v Ljubljani dr. Sebastijana Valentana.

Kako Zakonik cerkvenega prava vidi papeža in njegovo oblast v Cerkvi?

Zakonik cerkvenega prava (ZCP) papeža opredeljuje kot rimskega škofa, naslednika apostola Petra, ki ima v Cerkvi najvišjo, polno, neposredno in redno oblast (kan. 331). To oblast papež izvršuje svobodno in ni podrejena nobeni drugi človeški instanci. To ne pomeni samovolje, temveč da je vezan na Božji zakon, razodetje in temeljno izročilo Cerkve. Njegova služba je v prvi vrsti služba edinosti: papež je »trajni in vidni vir in temelj edinosti tako škofov kot množice vernikov« (C 23 Lumen Gentium). Kar se tiče papeževega odnosa do škofov, papež ne deluje kot zunanji nadzornik, ampak kot tisti, ki skupaj z njimi tvori škofovski zbor. Vendar pa ima v tem zboru posebno, prvenstveno vlogo: lahko skliče vesoljni cerkveni zbor, mu predseduje in potrjuje njegove odločitve. Prav tako ima končno besedo pri pomembnih vprašanjih vere, morale in cerkvene discipline. Pomembno je tudi, da ZCP papeževo oblast razume v kontekstu njegove pastoralne naloge: njegova primarna odgovornost je varovati in razlagati vero, skrbeti za edinost Cerkve ter usmerjati njeno življenje in poslanstvo. Zato njegova oblast ni zgolj pravna, ampak globoko povezana z njegovo duhovno in službeno vlogo pastirja vesoljne Cerkve.

Polno občestvo s papežem je bistvena sestavina pripadnosti Katoliški Cerkvi.

Ali smo katoličani dolžni ohranjati polno občestvo s papežem?

Polno občestvo s papežem je bistvena sestavina pripadnosti Katoliški Cerkvi (kan. 205). To občestvo se izraža v izpovedi vere, zakramentalnem življenju in pokorščini cerkvenemu vodstvu, katerega vrh je prav papež.

S kakšnimi ravnanji bi to dolžnost kršili?

To dolžnost bi kršili z dejanji, ki pomenijo zavestno zavračanje papeževe oblasti ali prekinitev občestva z njim. Med najtežjimi oblikami je razkol, pa tudi kriva vera ali odpad od vere. Kršitev se lahko zgodi tako z javnimi izjavami, recimo na družbenih omrežjih, kot z vztrajnim, trdovratnim ravnanjem proti cerkvenemu učiteljstvu.

Doc. dr. Sebastijan Valentan je od leta 2025 predstojnik Katedre za kanonsko pravo TF v Ljubljani in redni član Slovenske akademije pravnih znanosti. FOTO: Tatjana Splichal

Ali smo katoličani dolžni sprejemati papeževo učiteljstvo le v zadevah, ki so vezane na njegovo nezmotljivost, ali v vseh zadevah vere in morale?

V primerih papeške nezmotljivosti vsekakor, vendar smo katoličani dolžni izkazovati tudi religiozno poslušnost razuma in volje rednemu cerkvenemu učiteljstvu (kan. 752), torej tudi takrat, ko ne gre za nezmotljivo učenje. Nezmotljivost pomeni najvišjo stopnjo obvezujočnosti, vendar tudi ostalo učiteljstvo zahteva notranje soglasje, ne zgolj zunanjega spoštovanja.

Polno občestvo s papežem ni zgolj pravna kategorija, temveč tudi dinamičen odnos vere, zaupanja in sprejemanja cerkvenega učiteljstva.

Če sva konkretna: ali je katoličan, ki denimo trdi, da splav ali evtanazija zanj nista problem, da je to zanj kvečjemu manjše zlo, v polnem občestvu s papežem?

Takšno stališče pomeni resen odstop od cerkvenega nauka o veri in morali. Če gre za zavestno, vztrajno in javno zavračanje dokončnega nauka, je to lahko znak nepopolnega občestva. Vendar pa je vedno treba razlikovati med objektivno zmoto in subjektivno odgovornostjo posameznika. Nekdo je lahko v zmoti zaradi nevednosti, nepopolne kateheze, kulturnih vplivov ali osebnih življenjskih okoliščin, kar lahko zmanjša njegovo osebno krivdo. Zato Cerkev ne presoja zgolj zunanjih izjav, ampak tudi notranjo držo in stopnjo zavestnosti. Ob tem je pomembno poudariti, da polno občestvo ni zgolj pravna kategorija, temveč tudi dinamičen odnos vere, zaupanja in sprejemanja cerkvenega učiteljstva. Posameznik, ki se znajde v nesoglasju z določenimi nauki, ni nujno avtomatično izključen iz Cerkve, je pa povabljen k poglobljenemu razmisleku, oblikovanju vesti in dialogu z naukom Cerkve. Če pa bi nekdo takšna stališča ne le imel, ampak jih tudi zavestno širil kot nasprotje cerkvenemu nauku in pri tem zavračal avtoriteto učiteljstva, bi to lahko vodilo v resnejše kanonskopravne posledice ali vsaj v stanje, ki objektivno ni več v polnem soglasju z občestvom Cerkve.

Razkol je zavestna odklonitev podrejenosti papežu ali občestva s člani Cerkve, ki so mu podrejeni.

Dr. Valentan je leta 2017 magistriral in leta 2020 doktoriral na Fakulteti za kanonsko pravo Papeške univerze Santa Croce v Rimu. FOTO: Tatjana Splichal

ZCP za zavestno odklonitev podrejenosti oz. pokorščine papežu uporablja, kot ste že omenili, izraz razkol oz. shizma. Kakšna kazen zadene razkolnika, kako mu je naložena, koliko časa traja in kdo mu jo lahko odvzame?

Razkol je zavestna odklonitev podrejenosti papežu ali občestva s člani Cerkve, ki so mu podrejeni (kan. 751). Kazen za razkolnika je izobčenje (ekskomunikacija) latae sententiae (kan. 1364 §1), kar pomeni, da nastopi takoj ob zavestni storitvi dejanja. Traja, dokler se oseba ne spreobrne in se ji kazen ne oprosti. To pravico ima za svoje vernike krajevni škof ali duhovnik penitenciarij.

Fizični napad na papeža je zelo hudo kaznivo dejanje in se kaznuje z vnaprej izrečenim izobčenjem iz občestva Cerkve.

ZCP izrecno navaja kazen tudi za fizični napad na papeža. Ali se je v preteklosti kaj takega že zgodilo? Seveda imamo pred očmi atentat na Janeza Pavla II., a tega dejanja pač ni zagrešil katoličan …

Fizični napad na papeža je zelo hudo kaznivo dejanje in se kaznuje z vnaprej izrečenim izobčenjem iz občestva Cerkve. Iz zgodovine je znanih nekaj primerov napadov na papeže. Leta 799 so napadli papeža Leona III. pred cerkvijo San Silvestro in Capite v Rimu in ga odvedli v notranjost, tam znova napadli in zaprli, preden so ga premestili v samostan sv. Erazma, od koder je bil nato osvobojen. V začetku 14. stoletja, leta 1303 so politični nasprotniki v Anagniju napadli papeža Bonifacija VIII. Napad je znan kot anagnijski udarec. Iz novejšega obdobja pa lahko spomnimo na obisk papeža Pavla VI. na Filipinih. Ko je stopil iz letala, so ga pozdravili različni civilni in cerkveni predstavniki. Med tem se mu je uspel približati moški, preoblečen v duhovnika. Šlo je za bolivijskega slikarja Benjamína Mendozo y Amorja Floresa, ki je trpel za duševnimi težavami. Prišel je zelo blizu papeževe vratne žile in ga z nožem dvakrat ranil. Bolivijca so takoj po napadu aretirali. Kasneje ga je papež pomilostil. Vsem pa je danes gotovo najbolj znan primer atentata na papeža Janeza Pavla II., ki ste ga omenili.

Katoličan sme – in včasih celo mora – izraziti svoje mnenje glede dobrega Cerkve.

Nekaj ste o tem sicer že povedali, a če vprašam še izrecno: v čem pa katoličani smemo kritično presojati papeževa ravnanja in nastope ali smo k temu celo povabljeni?

Ne le ravnanja papeža, ampak tudi škofov, duhovnikov in drugih dostojanstvenikov. Katoličan sme – in včasih celo mora – izraziti svoje mnenje glede dobrega Cerkve (kan. 212 §3). To vključuje tudi kritično presojo konkretnih odločitev ali nastopov, vendar vedno v duhu spoštovanja, resnice in edinosti.

Kdaj pa bi krščanska pokorščina, ki smo jo dolžni izkazovati papežu, prešla v nekakšno idolatrijo? Najbrž kaj takega pač ni namen določil cerkvenega prava …

Pokorščina postane problematična, če bi papeža absolutizirali kot nezmotljivega v vseh njegovih izjavah ali dejanjih. Katoliško razumevanje pa jasno razlikuje med spoštovanjem službe in osebno popolnostjo nosilca te službe.

Humor je del človeške komunikacije, vendar mora ostati v okviru spoštovanja do osebe in službe papeža.

Dr. Valentan je od leta 2021 podpredsednik Metropolitanskega cerkvenega sodišča v Mariboru. FOTO: Tatjana Splichal

Če skleneva v malce bolj sproščenem tonu: med vernimi ljudmi krožijo tudi šale o papežih, večinoma so duhovite. Ali so za vas sprejemljive oz. do kdaj so sprejemljive?

Šale same po sebi niso problematične, če so dobronamerne, spoštljive in ne žaljive. Spomnim se, da je v času pontifikata sv. Janeza Pavla II. nekdo zastavljal vprašanje, kako se pozdravljata dva papeža. Seveda se nista mogla pozdraviti, ker ju ni bilo. Po odstopu papeža Benedikta XVI. in izvolitvi Frančiška to hudomušno vprašanje ni bilo več aktualno. Humor je del človeške komunikacije, vendar mora ostati v okviru spoštovanja do osebe in službe papeža.

Celoten pogovor je objavljen v 17. številki Družine.