Pred štirimi leti sva se na ta dan odpeljali na Brezje: bila sem prvič noseča in prvič sva se nekam odpeljali z avtom, saj sem nedolgo pred tem (končno) opravila vozniški izpit. Predvsem pa mislim, da sem takrat prvič zaslutila, da je bilo zadnjič.

Vsaka stara mama praviloma obožuje svoje vnuke. Toda najin odnos je to krepko prerasel. Bila si moja najzvestejša podpornica in navijačica. Tvoja kuhinja je bila zatočišče, ko je naša domača hiša postala pretesna za intenzivne odnose, ki sem jih živela v času svoje pubertete. Bila je tudi edini kraj, kjer sem si upala na glas izpovedati vse mladostniške zaljubljenosti in kjer sem celila rane odraščanja. Bila je kraj zaupnih pogovorov, pa tudi najinih (sicer redkih) prepirov. Prav v to kuhinjo sem pripeljala svojega (takrat bodočega) moža, še preden sem ga predstavila staršem, in v isti kuhinji si mi (z velikim, hudomušnim nasmeškom) nekaj dni pozneje zaupala, da mi ga ne bi kar tako prepustila, če bi bila le malo mlajša.

Tudi ti si mi zaupal...