Hvaležna sem, da se doma dobro razumemo tako z možem kot z otroki. Kako zelo pomembni so urejeni odnosi z ljudmi in kako težko je, če moraš v taki bolezni razčiščevati težke odnose od prej. Pri sosedi v bolnišnici sem lahko videla, koliko trpljenja prinesejo nerazrešeni odnosi. Tudi pri nas se kdaj skregamo, se pa pogovorimo.

Ko se oziram nazaj, vidim, da je bilo veliko težkega, hvaležna sem za milost, da sem lahko to prestala in da ne gledam več toliko na preteklost in prihodnost, trudim se živeti sedanji trenutek. Zdaj sem tu, zdaj lahko nekaj naredim. Nevarno je, da preveč premlevaš za nazaj in imaš strahove za naprej. Zdaj sem tako in v ospredju je hvaležnost za vsak nov dan. Pomagali so mi psihologi, veliko mi je pomagala tudi glasba. Petje mi je bilo v veselje in rekla sem si: »Če bom preživela, bom še pela.« In zdaj tudi petje drugače dojemam. Pozorna sem na besedilo in razmišljam o tem, kaj pojem, česar prej nisem tako pogosto delala.