V poletnih mesecih, ki so tudi meseci novih maš in duhovniških jubilejev, sem se znova spomnil sorazmerno znanega slovenskega politika in duhovnika iz 19. stoletja Božidarja Raiča. Ko sem se moral pred časom službeno malce pozabavati z njegovim življenjem in delom, se mi je z vso silo zastavilo vprašanje, kako to, da je možakar iz okolice Ormoža več kot trideset let opravljal duhovniški poklic, če pa je do Cerkve, ki ji je služil in od nje dobival kruh, in do veliko svojih duhovniških kolegov čutil izrazit prezir. Vlogo vsaj višje katoliške duhovščine za razvoj Slovencev je pred približno sto petdesetimi leti opisal precej nelaskavo: »Rimska vlada slovanstvu malo prijazna blagoslovila nas je feudalizmom in latinizmom; krščanstvo od nemške strani k nam se sileče pograbilo nam je svobodo, pomorilo narodno plemstvo, podjarmilo narod in ponemčevanje preneslo na slovenska tla.« Seveda bi bilo treba nekoliko pojasniti okoliščine, v katerih je duhovnik živel, a najbrž je navedek dovolj zgovor...