Ko sem bil župnik, sem na premestitve duhovnikov pogosto gledal kot na premikanje figur po šahovnici. Škof se odloči, enega pošlje sem, drugega tja, in življenje gre naprej. Ko sem tudi sam začutil, da je čas za spremembo, sem se škofu dal na razpolago. Ob tem nisem razmišljal, koliko skrbi, pogovorov in premislekov ima škof, preden sprejme odločitev.

Ko sem kot rektor Bogoslovnega semenišča postal član personalne komisije, sem premestitve začel spoznavati z druge strani. Najprej sem spoznal, kako zahtevno in odgovorno vlogo ima škof, ki je prvi odgovoren za duhovnike in župnije ter nosi težo vsake odločitve. Komisija mu pri tem pomaga in skupaj z njim razločuje. Videl sem, koliko vprašanj se skriva za enim samim dekretom: Kaj ta duhovnik potrebuje? Kje bodo njegovi darovi lahko najbolj zaživeli? Bi mu sprememba koristila? Kaj potrebuje župnija? Kaj v tem trenutku potrebuje celotna škofija?

Na mizi skoraj nikoli ni idealne rešitve. Še posebej danes, ko je duhovnikov manj, vsaka odločit...