Kako je prišlo do pobude

Slovenska pokrajina je bistveno zaznamovana s cerkvami. Številne segajo še v čase turških vpadov na naše ozemlje, torej imajo svojo zgodbo, ki se razteza skozi več rodov. So tesno povezane z življenjem naših prednikov, ki so sodelovali pri njihovi zidavi, se vanje zatekali v stiski, tam bili krščeni, se poročali, se poslavljali od svojih dragih. Tam so iskali upanje in pogum za življenje, tam so se srečevali z lepoto. Pogosto naju prevzame misel, kaj vse so »videli« zidovi kakšne stare cerkve. Koliko vzdihov, prošenj, trpljenja, veselja, koliko zgodb ...

Pogosto naju prevzame misel, kaj vse so »videli« zidovi kakšne stare cerkve. Koliko vzdihov, prošenj, trpljenja, veselja, koliko zgodb ...

Danes smo se znašli smo v času, ko vedno manj ljudi sploh kaj ve o Kristusu, Svetem pismu, svetnikih, zgodovini krščanstva in svoji lastni narodni zgodovini. Ko mnogi komaj vedo, čemu služijo cerkve in vanje nikoli ne stopijo. Morda le za kakšno poroko ali pogreb.

Predvsem podružnične cerkve so običajno zaprte, saj je nevarnost vandalizma ali kraje prevelika. Pa vendar veliko teh cerkva skriva pomembne bisere umetnosti, za katere številni ne vedo oziroma jih ne poznajo. Pogosto jih ne poznamo niti kristjani.

Slovenci veliko potujemo, obiskujemo znamenitosti, doma pa imamo, če malo pretiravam, skoraj na vsakem hribu stoletja star duhovno in kulturno-umetniški spomenik, ki ga ne poznamo in ga le malo cenimo.

Prisluhnimo govorici starih cerkva

Želela bi ljudem predstaviti te skrite bisere, zgodbo časa, v katerem je cerkev nastala, zgodbo prostora in upodobitve. Ob umetnostnozgodovinskem védenju gre namreč tudi za duhovno sporočilo. To velja predvsem za srednjeveške cerkve, kjer so praktično vse vrste upodobitev; tako arhitektura kot kiparstvo in slikarstvo so izraz duhovnega in je bil njihov glavni namen, da so misel takratnega človeka z vsem, kar je v cerkvah videl, usmerjali k Bogu. Ta simbolna govorica sakralnih podob je danes v veliki meri pozabljena, zato si ob teh predstavitvah prizadevava za vnovično odkrivanje simbolne govorice. Majhen prispevek k temu so tudi občasne kratke razlage simbologije upodobitev v tedniku Družina.

Tako arhitektura kot kiparstvo in slikarstvo so izraz duhovnega in je bil njihov glavni namen, da so misel takratnega človeka z vsem, kar je v cerkvah videl, usmerjali k Bogu.

Učili smo se, da gre v starih cerkvah za »biblio pauperum«, kjer podobe na stenah govorijo o zgodbah Svetega pisma. Ko so se ljudje zazrli v podobo, so se spomnili zgodbe. Pa danes ni nič drugače. Podoba nagovarja že od nekdaj, morda bolj celostno kot beseda. Danes znamo brati, ampak usmerjata in privlačita nas predvsem podoba in zgodba. Koliko ur preživimo pred televizijskimi zasloni in mobiteli, na youtubu in tik-toku, pinterestu …

S povabilom k ogledu želiva na neki način razpirati duhovno branje upodobitev, da bi poslikave same spregovorile o vsebinah vere. Res je zato potrebna razlaga, ki temelji na Svetem pismu, vsaj delnem poznanju simbologije in ikonografije je ter čas za zrenje podob. Ob tem šele se nam začne razpirati tudi duhovna govorica.

Dostojevski je zapisal: »Lepota bo rešila svet.« Lepota nagovori človeka sama po sebi. Je nekaj, kar ni oprijemljivo, a nam pomaga preživeti, ker nam osmisli dan, mesec, leto. Najsi bo to narava, glasba, slika. In vsaka umetnina v živo nagovori čisto drugače kot reprodukcija. Zato, da doživiš lepoto neke cerkvice, neke poslikave, se moraš vsaj za trenutek ustaviti, prisluhniti, nekaj časa zreti. Moraš vstopiti. Lahko bi rekla, da je fotografija predokus resničnosti. Tako kot radio ne more čisto nadomestiti koncerta, glasu, ki ga slišiš v živo, je tudi drugače če vstopiš v cerkev ali jo samo pogledaš od daleč.

Drugače je, če vstopiš v cerkev ali jo samo pogledaš od daleč.  

Neverjetno je, kakšen mir lahko ustvari sprehod po križnem hodniku, kako so velike kartuzije še danes kraji tišine in miru in kako lahko stara cerkvica spregovori obiskovalcu. Znanka, ki je prebrala o tej pobudi, preprosta gospa, je poklicala in rekla vsa navdušena: »Res je, kako je lepo v teh starih cerkvah. Vedno, ko grem do naše sv. Barbare, majhne podružnične cerkve, začutim tak mir.«

Izkoristimo priložnosti v svetem letu

Veva, da je na tem področju že veliko narejeno. Številni duhovniki in ključarji so pripravljeni odpreti cerkev in tudi razložiti poslikave. Mnogo je bilo obnovljenega. Zavedava se tudi, da to delo ni ali je zelo malo nagrajeno da obiskovalci lahko pustijo za seboj umazana tla, ki jih čistijo gospe velikokrat častitljivih let, in da zima in slabo vreme nista najboljši letni čas za obiske.

Tako vnovič spodbujava, da bi ob svetem letu za kakšen praznik ali nedeljo cerkve odprli širši javnosti tudi zato, ker so del naše kulture.

Tako vnovič spodbujava, da bi ob svetem letu za kakšen praznik ali nedeljo cerkve odprli širši javnosti tudi zato, ker so del naše kulture. Ob tem je priložnost, da se predstavi nekaj lepot cerkve, morda freske oziroma poslikave, oltarji, arhitektura, kulturnozgodovinske okoliščine, v katerih je cerkev nastajala, in seveda duhovni in simbolni pomen. Predstavi in povabi se tako verne kot neverne. Presenečena sva, da je pobuda naletela na toliko pozitivnih odzivov.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (2/2025).