Pastorala kot dejavnost, ki omogoča in spodbuja krepitev, poglabljanje, poživljanje pa tudi prebuditev vere, se udejanja na najrazličnejše načine, pri čemer največkrat izpostavljamo veroučno šolo za otroke, versko izobraževanje odraslih, oznanjevanje evangelija pri pridigah in vse, kar se vrti okrog doktrinalnih in institucionalnih vprašanj, kar daje vtis, da se naša vera napaja in živi iz katekizma in verskih institucij. 

Romanja so običajno postavljena ob stran, kot nekakšen neobvezen dodatek k redni pastorali, čeprav imajo v sebi velik potencial za krepitev vere.

Romanja so običajno postavljena ob stran, kot nekakšen neobvezen dodatek k redni pastorali, čeprav imajo v sebi mnogo večji potencial za krepitev vere kot teološki, katehetski, moralni in institucionalni sistemi religijskega verovanja. To govorim iz svojih bogatih župnijskih romarskih izkušenj, ki jih potrjujejo tudi spoznanja sodobne religiološke znanosti, s katerimi želim utemeljiti pomen romarske pastorale za krepitev in poživitev vere v naših župnijskih skupnostih.

Ne konec, temveč spremenjeno izražanje religioznosti

V sodobnem diskurzu o religiji je prevladujoča tema sekularizacija – v smislu odmiranja religijskega verovanja. Ko govorimo o religiji, največkrat razpravljamo črnogledo, češ sodobni svet postaja vedno bolj versko mlačen in brezbrižen. Izvor te misli sega v razsvetljenstvo, ko so zahodni izobraženci začeli napadati religijo in ji spričo modernizacije napovedovati konec. Sociološke raziskave kažejo, da ta teza ne drži. Religioznost v Ameriki ne upada, tudi v Evropi ostaja raven subjektivne religioznosti visoka. Naše opažanje o upadanju verovanja izhaja iz kriterija tridentinskega koncila, ki je dosledno prakso (obisk nedeljske svete maše) postavil za presojanje vernosti v družbi; ortopraksija je postala merilo za ortodoksijo. 

Čeprav se je svet v 450 letih popolnoma spremenil, pa to merilo še vedno uporabljamo za ocenjevanje vernosti v sodobni družbi. To je mnogo strožje od tistih, ki jih uporabljamo za druge primere družbene pripadnosti. Moči in vpliva neke politične stranke ne merimo na podlagi prihajanja aktivistov na sestanke, temveč na podlagi volilnih rezultatov. Zanimanja za nogomet ne merimo po številu nogometašev, temveč po številu televizijskih gledalcev, ki spremljajo tekme svetovnega prvenstva. 

Sekularizacija je nenehen družbeni proces, ki ne vodi v konec religije, temveč v obrat k intenzivnejšemu verskemu izražanju.

Francoski zgodovinar Réné Rémond je zapisal, da je katolištvo v Franciji edina sila poleg športa, ki je sposobna zbrati velikanske množice. To se je pokazalo ob nedavni smrti papeža Frančiška; ta ni le zbrala v Rimu nepregledne množice od vsepovsod, ampak je tudi narekovala vrsto dejavnosti, ki kažejo, da evropske države še zdaleč niso tako sekularne, kot mislijo, da so. Religija živi! Sekularizacija je nenehen družbeni proces, ki ne vodi v konec religije, temveč v obrat k intenzivnejšemu verskemu izražanju. To versko izražanje ima različne oblike in ena izmed njih so tudi romanja.

Razcvet romanj in verskega turizma

V zadnjih desetletjih je prišlo do opaznega naraščanja števila romarjev in ta smer se nadaljuje še naprej. V povezavi s tem narašča obseg literature, ki predstavlja velika romarska središča, reportaž, ki so napisane kot potopisi duhovnega odkrivanja, pa tudi seznamov samostanov, ki ponujajo umik v tišino in samoto. Danes se ljudje poleg konvencionalnega preživljanja dopusta vedno pogosteje odločajo za romarska potovanja in počitnice z duhovnimi vsebinami. Velika božjepotna Marijina svetišča, kot so Lurd, Fatima in Medžugorje, letno beležijo milijonske množice, prav tako božjepotne cerkve priljubljenih svetnikov. Nezanemarljivo število ljudi se na romanje odpravi tudi peš, kar kaže na potrebo sodobnih Evropejcev po duhovnosti, razmisleku in refleksiji.

Glede na priljubljenost romarskih svetišč lahko sklepamo, da je sodobnemu človeku zelo blizu dojemanje življenja kot potovanja.

Glede na priljubljenost romarskih svetišč lahko sklepamo, da je sodobnemu človeku zelo blizu dojemanje življenja kot potovanja. Čeprav je ta ideja že zelo stara, je postala posebno odmevna v modernem času, ko postaja življenje oblika večnega hitenja, iskanja, potovanja. Nenehno se sprašujemo o prihodnosti in o poti, ki tja vodi. Meje sveta se nam vedno bolj odmikajo, izmika se nam gotovost, pred nami zija praznina, ki jo lahko zapolni le religija. Pri tem ne gre nujno za ustaljene oblike religijskega izražanja. 

Nasproti (preživetemu) statičnemu modelu rednega obiskovalca maše se danes soočamo z dvema za današnji čas ustreznejšima mobilnima modeloma: tip romarja in tip spreobrnjenca. Romanje ni več le dopolnilo in poživilo starega modela, ki rednemu nedeljniku omogoča drugačno versko izkušnjo in poživitev njegove verske pripadnosti in predanosti, temveč pomeni alternativno obliko verskega izražanja. To še posebej velja za mlade, za katere so dogmatski nauki ter redne verske prakse vedno manj privlačni, radi pa se gibljejo v družbi, potujejo in uživajo v emocionalnem in duhovnem romarskem ozračju.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (2/2025).