Slovenija se je z nedeljskimi referendumskimi izidi, predvsem pa s predreferendumsko kampanjo in odzivi vodilnih vladajočih ter opozicijskih politikov po zaprtju volišč dokončno dala v dva cepa. Razmerje med obema je skoraj popolnoma 50 proti 50. Na eni strani imamo koalicijo strank, ki so šle na pomladne parlamentarne volitve zato, da z oblasti sklatijo vlado Roberta Goloba. Ta koalicija je izvolila tako predsednika državnega zbora kot tudi predsednika vlade. Na drugi strani pa imamo precej bolj pisano koalicijo, ki jo sestavljajo v prvi vrsti stranke, ki so po letošnjih parlamentarnih volitvah izgubile oblast. V drugi in tretji vrsti, čeprav vse bolj stopajo v ospredje, pa tisti del civilne družbe, ki ga zaznamuje politični aktivizem v korist političnih strank in centrov moči tranzicijske oziroma transakcijske levice, za kar so tudi obilno (so)financirani iz proračuna tujih in domačih zasebnih virov, poleg tega pa jih podpirata medijski kartel dominantnih medijev v tajkunski lasti in nacionalna RTV, v zadnjem času pa vse bolj uživajo podporo tudi sindikatov javnega in zasebnega sektorja.