Današnji dan nam pomaga, da se ustavimo ob skrivnosti smrti, Božje sodbe in večnega življenja. Mnogi svetniki so spodbujali, da bi mislili na smrt, na to, da bo prišel dan, da bom vse na tem svetu zapustil in umrl, to je odšel naprej. Zakaj je tako pomembno misliti na smrt? Ker nam ta resnica pomaga sprejemati in živeti današnji dan, tisti trenutek v pravi razsežnosti in zavesti, da bom za vse dajal odgovor pred Bogom, da je življenje nekaj resnega. Življenje je hkrati dar in naloga in to dejstvo me vabi k hvaležnosti in odgovornosti.

Mnogi svetniki so spodbujali, da bi mislili na smrt, na to, da bo prišel dan, da bom vse na tem svetu zapustil in umrl, to je odšel naprej.

Okolje, v katerem danes živimo, laiška družba je zgubila razsežnost večnosti in s tem tudi pravi smisel človekovega življenja. Danes je glavni poudarek na uživanju, trošenju, dobrem počutju. Najprej moram delati, da zaslužim denar, nato še imeti dovolj časa, da uživam, potujem, dobro jem itd. Strah pred boleznijo in trpljenjem in nenazadnje smrtjo, ki jemlje smisel sodobnemu načinu bivanja, se premaguje na ta način, da ne mislimo na to, se o tem ne pogovarjamo in ne želimo gledati ljudi, ki so stari, bolni, trpeči itp. To je neke vrste odtujevanje, toda danes imamo veliko pripomočkov in načinov, kako pobegniti pred resnico o našem življenju, ki je v očeh mnogih moreča in turobna.

Oprostite malo predolg uvod, toda današnje bogoslužje, čeprav uporabljamo vijolično oz. črno barvo, je polno luči in upanja. V prvem berilu preskušeni Job, čigar življenje je bilo v tem trenutku bolj vegetiranje in čakanje na smrt, nosi v sebi in ohranja v globini srca upanje na vstajenje od mrtvih in večno življenje, gledanje Boga. Današnji svet nam hoče odvzeti to upanje, ki ga imamo po veri, v moč Boga, ki je obudil Jezusa od mrtvih. Če se že v Jobovi knjigi zrcali upanje vstajenja, koliko bolj mi, ki smo bili v zakramentu svetega krsta prerojeni za večno življenje in v evharistiji nasičeni z živim kruhom, izkušamo to novo živ­ljenje v občestvu Cerkve in bratske ljubezni. 

Kristjani smo poslani v ta svet, da prinašamo drugim luč Božje ljubezni in smo živo znamenje, da je smrt v resnici premagana. Vstajenje Jezusa ni mit, ni prispodoba, pač pa dejanska zmaga Boga nad mojim grehom in smrtjo. Večno življenje ni samo tolažba za vse, ki jim je v tem življenju spodletelo in se nahajajo v trpljenju, krizah in brez neke jasne perspektive. Večno življenje je dar od Boga, je ljubezen Boga, je veselje v Svetem Duhu, navdušenje nad Božjo ljubeznijo, življenje samo.

Vstajenje Jezusa ni mit, pač pa dejanska zmaga Boga nad mojim grehom in smrtjo.

To je težko razložiti nekomu, ki se nahaja v senci smrti. Vendar je to možno izkusiti po Svetem Duhu, ki nam je bi dan in poslan v naša srca. Sveti Pavel v pismu Rimljanom pravi, da je Božja ljubezen izlita v naša srca, po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (Rim 5,5).

Jezusove besede iz današnjega evangeljskega odlomka vlivajo v naša srca upanje, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in Jezus ga bo obudil poslednji dan (Jn 6, 40). Naš cilj je večno življenje in vstajenje od mrtvih. Pot, po kateri gremo, je sam Jezus – gledati Sina, pomeni imeti pred očmi Božjo ljubezen.

Spomin vseh vernih rajnih nam pomaga na konkreten način živeti občestvo svetih – to so vezi med nami, ki še nadaljujemo zemeljsko romanje, in tistimi, ki so že prestopili prag večnosti. Naša molitev za rajne je izraz naših duhovnih vezi in dialog, ki ga smrt ne sme prekinjati. Pokojni niso popolnoma ločeni od nas, njihove duše živijo pri Bogu in na določen način nas spremljajo na naših vsakdanjih poteh ter posredujejo za nas. Saj smo vsi skupaj eno skrivnostno Jezusovo telo – Cerkev.

Naša molitev za rajne je izraz naših duhovnih vezi in dialog, ki ga smrt ne sme prekinjati.

Naj bo naša molitev za rajne izraz naše globoke hvaležnosti za to čudovito pričevanje vere, ki traja skozi stoletja. Saj so vsi naši bratje in sestre, ki so živeli pred nami in ohranjali zaklad vere in ga posredovali naprej, neprecenljiv dar Božje ljubezni in previdnosti.

Svet, v katerem živimo, Cerkev, kultura in vse drugo je dediščina, ki smo jo prejeli, to so leta in leta truda, trdega dela, iznajdljivosti, odpovedi in trpljenja vseh, ki so živeli pred nami. Ne pozabimo, da brez njih nas sploh ne bi bilo. Dobojevali so dober boj vere, mi ga še bojujemo in upamo, da bomo vsi deležni zmage našega Gospoda Jezusa. Amen.

Članek je bil objavljen v reviji Oznanjevalec (4/2026).