Iz prebrane Božje besede lahko izberemo tri misli. Prvo misel je zapisal prerok Izaija: »Sem te poklical po imenu in te odlikoval, ne da bi me bil poznal.« Drugo misel nam ponuja apostol Pavel: »Vemo namreč, da ste izvoljeni.« Tretjo misel pa nam podarja evangelist Matej, ki navaja Jezusove besede: »Dajte Bogu, kar je Božjega.«

Božja beseda nas spomni na našo odličnost.

Božja beseda nas spomni na našo odličnost. Bog sam nas je odlikoval, nas izvolil. Njegovi smo. On je edini Bog. In naša naloga je, da damo Bogu, kar je Božjega, se pravi, da vanj verujemo, da to vero potrjujemo s svojimi dejanji, da Boga častimo, da ga oznanjamo. Ob Božji besedi se v nas prebujajo tri drže, tri dejavnosti, ki jih označujejo tri besede: hvaležnost, ponos, prošnja.

Hvaležnost - Slovenske dežele so bile misijonske dežele

Najprej se v nas budi hvaležnost. Hvaležni smo Bogu, da je njegovo oznanilo prišlo do nas. Hvaležni smo misijonarjem starih časov, ki so našim prednikom oznanili evangelij. Hvaležni smo svetemu škofu Modestu in njegovim sodelavcem, ki so prišli na Koroško in prižigali luč vere med Slovenci v Karantaniji. Hvaležni smo svetemu Pavlinu, oglejskemu patriarhu, in vsem, ki so po njegovem naročilu oznanjali evangelij med našimi rojaki južno od reke Drave. Z blago metodo oznanjevanja so pridobili Slovence za krščansko vero. Hvaležni smo svetima bratoma Cirilu in Metodu, ki sta med panonske Slovence zasejala seme evangelija v domačem jeziku.

Hvaležni smo vsem oznanjevalcem, znanim in neznanim, ki so vsa dolga stoletja skrbeli za krščansko vero med našimi predniki, da so sprejeli in ohranili vero, da so gradili cerkve in samostane, da so postavljali verska znamenja, da so z molitvijo in pesmijo prepojili našo deželo in naše življenje.

Hvaležni smo vsem oznanjevalcem, znanim in neznanim, ki so vsa dolga stoletja skrbeli za krščansko vero med našimi predniki.

Ponos - Slovenske dežele so pošiljale misijonarje v svet

Ponosni smo na naše rojake, misijonarje in misijonarke, ki so odhajali v svet in ljudem v raznih delih sveta prižigali luč krščanske vere. Ponosni smo na škofa Friderika Ireneja Baraga, ki je dušno pašo omogočil tudi Indijancem v Severni Ameriki, zato prosimo, naj ga Bog, Oče luči, poveliča, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet k zveličanim. Ponosni smo na Andreja Majcna, misijonarja na Kitajskem in v Vietnamu, ki se je na goro svetosti vzpenjal z velikodušno dobroto, predvsem do mladih. Ponosni smo na Ignacija Knobleharja, misijonarja ob Nilu, na Jožefa Kereca, misijonarja na Kitajskem, ki ga imenujejo tudi arhitekt z evangelijem, na p. Vladimirja Kosa, ki je Japoncem prižigal luč krščanske vere, in na številne druge. Ponosni smo na današnje pričevalce evangelija v raznih delih sveta. Kar precej jih je in vsak na svoj način služi Bogu in tamkajšnjim ljudem.

Prošnja - Slovenske dežele so spet vse bolj misijonske dežele

Zdi se, da se je slovenski in tudi evropski človek naveličal evangelija. Težko sliši Kristusove besede. Vse manj je oznanjevalcev: duhovnikov, redovnikov, redovnic. A vendar Jezus kliče. Tudi danes kliče. Kliče starše, da otrokom omogočijo stik s Kristusom, da jih dajo krstiti, da jih vodijo v cerkev k sveti maši, da doma z njimi živijo krščansko vero. Jezus kliče stare starše, da pričujejo za lepoto krščanske vere, da z molitvijo spremljajo svoje vnuke in vnukinje. Jezus kliče katehiste in katehistinje, da oznanjajo evangelij mlademu rodu. Jezus kliče pevce, da pojejo pri bogoslužju, da pojejo Bogu v čast. Jezus kliče župnijske sodelavce: člane ŽPS, Karitas in druge, da skrbijo za živost župnijske skupnosti.

Jezus kliče tudi danes.

Tri besede: hvaležnost, ponos in prošnja nam govorijo, da smo od Boga izvoljeni, od njega odlikovani in od njega tudi poslani. Zato tudi mi dajmo Bogu, kar je Božjega. Ne samo zdaj, pri sveti maši, temveč tudi v naslednjih dneh.
Od tam, kamor bomo postavljeni.

Članek je bil objavljen v reviji Oznanjevalec (4/2026).