Vsak september prinaša občutek novega začetka. Toda novo pastoralno leto ni predvsem vprašanje novih načrtov, programov in dejavnosti. Preden se vprašamo, kaj bomo delali, se moramo vprašati, kakšni bomo postajali. Oznanjevanje se namreč vedno začne v srcu oznanjevalca.

Preden se vprašamo, kaj bomo delali, se moramo vprašati, kakšni bomo postajali.

Morda je prav zato poletje tako dragoceno. Čeprav se izteka, nam je ponovno podarilo nekaj, česar med letom pogosto primanjkuje: nekoliko več tišine, več časa za razmislek, za molitev, za dobro knjigo, za romanje, za srečanje z naravo in z ljudmi. Predvsem pa priložnost, da smo se znova srečali z Bogom. Ko se vsakdanji hrup nekoliko umiri, človek lažje zasliši glas, ki ga med letom preglasijo naglica, obveznosti in skrbi. Narava lahko postane knjiga, potovanje romanje, počitek pa prostor srečanja s seboj, z bližnjimi in z Bogom.

Prav v tem času so nastajali tudi prispevki za novo številko Oznanjevalca. Zato se želim že na začetku iskreno zahvaliti vsem piscem pridig. Dobro vem, da ni preprosto med dopustom razmišljati o nedeljah in praznikih, ki nas čakajo šele v jeseni. Hvala vam za čas, pripravljenost in duhovno bogastvo, ki ga velikodušno delite z vsemi, ki v Oznanjevalcu iščejo pomoč in navdih za oznanjevanje Božje besede.

Prispevke v tej številki povezuje ena sama, zelo preprosta misel: kakšno srce potrebuje oznanjevalec? Že prva nedelja nas povabi: »Vžgi srce.« Srce pa ne more goreti, če ga ugašajo zamera, zaprtost ali ravnodušnost. Zato nas Božja beseda vodi po poti odpuščanja, bližine človeku v bolečini, zaupanja v Božji klic in odgovornega sprejemanja darov, ki so nam bili zaupani. Vse to nas pripravlja, da bi tudi sami postajali verodostojni pričevalci evangelija.

Srce ne more goreti, če ga ugašajo zamera, zaprtost ali ravnodušnost.

Poseben poudarek dobiva tudi misijonska razsežnost Cerkve. Nekoč so bile slovenske dežele misijonsko območje, danes pa tudi naš prostor znova potrebuje ljudi, ki bodo evangelij oznanjali jasno, ponižno in prepričljivo. Zato ni naključje, da je papež Leon XIV. za stoti svetovni misijonski dan izbral geslo: »Eno v Kristusu, združeni v poslanstvu.« Misijonsko poslanstvo se ne začne šele v daljnih deželah, ampak doma – v družini, župniji, na delovnem mestu in v vseh odnosih, ki jih živimo vsak dan.

Toda kakšnemu človeku danes oznanjamo?

To vprašanje si zastavlja tudi papež Leon XIV. V svoji prvi okrožnici Magnifica humanitas razmišlja o veličini človeka, ustvarjenega po Božji podobi, hkrati pa opozarja na izzive našega časa: umetno inteligenco, digitalno preobrazbo, vojne, kulturo moči in nevarnost, da bi človek izgubil samega sebe. Človeštvo stoji pred izbiro: graditi nov babilonski stolp ali pa svet, v katerem bosta mogla skupaj prebivati Bog in človek.

Človeštvo stoji pred izbiro: graditi nov babilonski stolp ali pa svet, v katerem bosta mogla skupaj prebivati Bog in človek.

To ni vprašanje samo za politike, znanstvenike ali razvijalce novih tehnologij. To je vprašanje tudi za oznanjevalce. Ali človeku pomagamo odkrivati, da ni številka, podatek ali sredstvo, ampak oseba, ustvarjena po Božji podobi? Naša beseda mora biti dovolj evangeljska, da ne podleže duhu časa, in dovolj človeška, da se dotakne resničnega življenja.

Letošnje leto nas spremlja tudi ob osemstoletnici smrti sv. Frančiška Asiškega. Asiški ubožec ni spreminjal sveta z močjo, ampak z evangelijem; ne z oblastjo, ampak s služenjem; ne z nasiljem, ampak z mirom. Zato ostaja tudi danes eden najbolj prepričljivih oznanjevalcev Kristusa.

Morda je prav v tem naloga oznanjevalca našega časa. Ne postavljati novih zidov, ampak odpirati poti. Ne ugašati src, ampak jih vžigati. Ne množiti strahu, ampak prebujati upanje. Ne govoriti predvsem o sebi, ampak ljudem pomagati, da bi prepoznali Kristusa.

Morda je prav v tem naloga oznanjevalca našega časa. Ne množiti strahu, ampak prebujati upanje.

Pot skozi to številko se konča pri prazniku Kristusa Kralja. Toda njegov prestol ni prestol človeške oblasti. Njegovo kraljestvo se razodeva v lačnem, žejnem, tujcu, bolnem, ubogem in pozabljenem človeku. Zato naj nas ob za­četku novega pastoralnega leta spremljajo njegove besede: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili«. (Mt 25,40)

Kristusovo kraljestvo se začne s srcem, ki se pusti vžgati njegovi ljubezni. S srcem, ki zna odpustiti, poslušati, biti hvaležno, sprejeti odgovornost, oznanjati in služiti. Prav takšno oznanjevanje potrebuje današnji človek. In prav takšni oznanjevalci smo poklicani postajati.

Članek je bil objavljen v reviji Oznanjevalec (4/2026).