Pisalo se je leto 1927. V dolenjski vasici Zapotok je za tifusom, ki je takrat razsajal po ribniško-sodraški dolini, umiralo 22-letno dekle. Zdravniki so jo prenehali zdraviti, češ da jo lahko reši le čudež. Njen stric duhovnik ji je prinesel podobico francoske klarise, Božje služabnice sestre Marije Celine, ki je takrat tudi med slovenskimi katoličani že bila znana – o njej je bilo več zapisov objavljenih v cerkvenem listu Bogoljub in drugje – po svojem svetem življenju in po ozdravljenjih na njeno priprošnjo. »Če boš molila k njej in jo prosila, te ona lahko ozdravi,« ji je rekel stric. »Če bom ozdravela, bom postala klarisa tako kakor ona,« je slabotna odgovorila stricu, sestri Celini pa naglas obljubila: »Če me ozdraviš, bom stopila v tvoj samostan.«

Čudež za kanonizacijo?

Čudež se je zgodil, Marija Kozina je ozdravela. Želela je v samostan v Bordeaux, kot je na smrtni postelji obljubila sestri Celini, a ji je stric rekel: »Mica, nikoli se ne boš naučila fr...