Če se ozremo v ne tako daljno preteklost, v čas, ko je bilo pred deset-
letji taizejsko novoletno srečanje mladih v bavarskem Münchnu, smo se udeleženci iz Slovenije čudili črnskim duhovnikom, ki so vodili nemške župnije. Starostna struktura vernikov je bila verjetno podobna starostni strukturi duhovnikov, ki danes delujejo v Sloveniji. Mladi so kukali izza cerkvenih klopi podobno kot šopi na pol posušenih trav na obronkih saharske puščave. V še tako majhni slovenski župniji jih je bilo več kot v ogromni münchenski župniji, kjer smo bivali.

V Sloveniji so se takrat škofije vsako leto veselile vsaka po vsaj ducat novomašnikov in večje župnije so imele zagotovo kaplana, ki se je lahko posebej posvečal mladim. Prekmurje je veljalo za žitnico duhovnih poklicev. Danes? Danes že dolgo ni več tako.

Vsako nedeljo pozorno prisluhnem oznanilom v domači župniji v upanju, da bom slišal veselo novico o povečanju naše župnijske skupnosti, a iz tedna v teden slišimo le, da se je kdo od faranov rodil z...