V prvi številki znanstvene revije za ekumensko teologijo in medreligijski dialog Edinost in dialog, izdaja jo Teološka fakulteta, za leto 2024 so objavili štirinajst prispevkov. Urša Jeglič o muslimanih v Sloveniji piše kot o ramazanskih muslimanih. Jamil Akhantar je prikazal socialno pravičnost in enakost v Koranu v povezavi z globalnim mirom. Abdulla Rexhepi in Liridona Bërkolli sta predstavila sodobno islamsko teologijo v Iranu (Mohammad M. Shabestari, Mostafa Malekian, Mohsen Kadivar). Zlatko Matić in Sanja Stevanović pišeta o cerkveni polifoniji v luči ekumenskega dialoga.

Cerkve v velikonočnih poslanicah kardinala Josipa Bozanića

Ivan Macut je predstavil vizijo Cerkve v velikonočnih poslanicah (1998–2023) zagrebškega nadškofa in kardinala Josipa Bozanića. Christos Veskoukis je skozi osebnost albanskega nadškofa Anastasiosa predstavil vzhodnopravoslavni primer miru iz verske tradicije, zapletene v vojne. Benjamin Dahlke piše o kristologiji Duha (nameni, izzivi in ekumenski potencial). Ambrož Kvartič je osvetlil zgodbo o šibolelu (Sodniki 12. 5-6) kot migracijski pripovedni motiv.

Mojca Ramšak je šla po sledi prijetnih in neprijetnih vonjev v Svetem pismu. Predrag Ljubotina in Andrej Raspor sta se vprašala ali verska pripadnost vpliva na podjetniško namero študentov.

Pavlova teologija o pravičnosti in opravičenju

Benjamin Lülik je osvetlil temo gospodovanja v Genezi (iskanje religiološke interpretacije). Isti avtor je podal še sintezo Pavlove teologije o pravičnosti in opravičenju (sodobni uvidi in ekumenske implikacije). Raziskal je nauk apostola Pavla o pravičnosti in opravičenju, s poudarkom na forenzičnih, zaveznih, apokaliptičnih in zakramentalnih vidikih njegove teologije. Za ta namen je analiziral ključne odlomke pisma Rimljanom in Galačanom ter integriral uvide sodobnih teologov: Douglasa Campbella, N. T. Wrighta in papeža Benedikta XVI. Poudarja, da se v središču Pavlove teologije nahajata pojem opravičenja iz vere in preobrazbena moč Božje milosti. Ta razprava pokaže teološko bogastvo Pavlovega razumevanja in hkrati priznava njegov ekumenski potencial. S sintezo teh vidikov si članek prizadeva za celostno razumevanje pavlinske pravičnosti in za prepoznavanje njenega trajnega pomena v sodobnem krščanskem življenju.

Pisni viri o Blažu Berkeju

Akoš Anton Dončec je objavil dva prispevka. V prvem, Pisni viri o Blažu Berkeju, obravnava predstavitev pisnih virov o slovenskem evangeličanskem duhovniku Blažu Berkeju in njegovi rokopisni prekmurski pesmarici v madžarščini in slovenščini od 18. do 21. stoletja. Ti viri deloma omogočijo vpogled v Berkejevo življenje, čeprav nam ne dajo dovolj informacij, le nekaj osnovnih, vendar nepopolnih življenjskih podatkov. Drugi viri oziroma strokovna literatura se osredotočajo na pastoralno, pridigarsko in književno delo Blaža Berkeja, ki ga je opravil v današnjem Prekmurju in na Madžarskem. Po teh analizah lahko vidimo njegov pomen v verskem življenju protestantskih ogrskih Slovencev in tudi pomen njegove pesmarice v prekmurski književnosti.

Izročilo in dediščina rokopisnih pesmaric v prekmurščini

V drugem prispevku Akoš Anton Dončec piše o izročilu in dediščini rokopisnih pesmaric v prekmurščini od 16. do 20. stoletja. Poleg tiskanih knjig ima prekmurska slovenščina tudi bogato tradicijo rokopisov (zlasti rokopisnih pesmaric), ki izvira iz 16. stoletja. Ohranjene rokopisne pesmarice so večinoma zbirke verskih, cerkvenih pesmi. Najti je veliko mrliških pesmaric. Prvi prekmurski rokopis je bil t. i. stara ali Prva Martjanska pesmarica, ki so jo začeli pisati protestanti v 16. stoletju v vasi Martjanci blizu Murske Sobote. Prepisovalci so prevzeli pesmi iz te pesmarice v svoje rokopise, tako so se razširile pesmi med Muro in Rabo. Tradicija pesmaric se je nadaljevala v 18., 19. in 20. stoletju. Med prepisovanjem so različni avtorji pesmi jezikovno izboljšali in tudi dopolnili. Veliko so jih prevzeli drugi avtorji v svoje tiskane molitvenike in pesmarice (npr. Mikloš Küzmič, Štefan Sijarto, Mihael Bakoš, Jožef Pustaj, Anton Števanec). Danes nekatere rokopise hranijo v arhivih ali knjižnicah, nekateri drugi pa so še vedno v zasebni lasti. Več rokopisov je za vedno izginilo.

Moliti po Kristusovem zgledu

Druga številka znanstvene revije za ekumensko teologijo in medreligijski dialog Edinost in dialog za leto 2024 je namenjena molitvi. V prispevku Moliti po Kristusovem zgledu je Mari Jože Osredkar predstavil tri načine krščanske molitve, ki so utemeljeni na treh načinih verovanja oz. na treh bibličnih osebah. Adam je bil prepričan, da ne potrebuje Boga in da se lahko odreši sam. Zaupal je v moč svojih odločitev in dejanj. Njegova molitev je opredeljena kot magija. Kristjani na tej stopnji verovanja so prepričani, da jim lahko same besede in dejanja omogočijo uresničenje želja. Kajn je Bogu daroval svoje pridelke. Veroval je v Božje uslišanje svojih želja. Ker pa ni bil uslišan, se je jezil. Podobno tudi kristjani na drugi stopnji ve­rovanja prepričujejo Boga, da mora uslišati njihove želje, v nasprotnem primeru Ga zapustijo, kot je tudi Kajn zapustil Boga. Abraham je začetnik »vere v vero«, ki mu omogoča, da brezpogojno sprejme Božjo voljo. Veroval je v vero Boga, torej da Bog ve, da se bo Abraham držal Božjih zapovedi. V Evangelijih imamo predstavljeno tudi Jezusovo molitev kot prošnjo »Naj se zgodi Očetova volja«. To je najpopolnejša oblika in ideal kristjanove molitve.

Vloga molitve v protestantski reformaciji

Molitvena praksa v protestantski reformaciji temelji na globoki teološki prenovi, ki sta jo najbolj izpostavljala Martin Luter in Jean Calvin. Osrednja teološka ideja opravičenja po veri je močno vplivala na oblike molitve in pobožnosti v vsakdanjem življenju vernikov. Tiskane molitvene knjige so igrale ključno vlogo pri širjenju novih teoloških pogledov med širšo populacijo. Poleg tega je bila molitev osrednjega pomena v hišnih cerkvah, kjer so ženske, zlasti matere, prevzele pomembno vlogo pri ohranjanju in širjenju molitvenih praks. Violeta Vladimira Mesarič se je v prispevku Vloga molitve v protestantski reformaciji: teološke in družbene spremembe v 16. stoletju osredinila na ključne teološke spremembe v izvajanju molitve in njihov družbeni vpliv s posebnim poudarkom na vlogi žensk. Obravnava tudi vpliv reformacije v slovenskem prostoru ter prispevka Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina k razumevanju in izvajanju molitve v vsakdanjem življenju slovenskih vernikov.

Slavilna molitev Deborine pesmi

Irena Avsenik Nabergoj je šla po sledi slavilne molitve Deborine pesmi (Sodniki 5) v predelavi apokrifa Liber Antoquitatum Biblicarum. Ista avtorica je objavila še prispevek o šibkosti Izraela in moči ženskih likov v Deborini pesmi (Sodniki 5) ter v podobnih slavilnih molitvah. Snežna Večko je osvetlila Esterino molitev pred srečanjem s kraljem (Est 4,17a-17h in 17i-17z).

Jan Dominik Bogataj je predstavil zgled ženske molitve (Janez Krizostom pridiga o Samuelovi materi Ani). Neža Zajc piše o svetem Maksimu Grku in njegovih evholoških besedilih. Objavili so besedilo brata Emila Taizejskega Molitev s taizéjskimi spevi. Matjaž Muršič Klenar je podal normativni in komunitarni vidik molitve na mednarodnih operacijah in misijah.

Osebne in obredne oblike in vsebine v islamskem nauku

Nedžad Grabus je svoj prispevek naslovil Molitev – osebne in obredne oblike in vsebine v islamskem nauku. Taher Amini Golestani je podal pomen molitve za šiitske muslimane. Ahmet Türkan je predstavil Reda Mevlevija in njegove verske običaje.

Stephen R. Bokenkamp je objavil kratko meditacijo o daoistični molitvi. Chongdao Song in Jure Čeh pa sta podala kratko predstavitev daoističnih blagoslovov in obredja na primeru praznovanja kitajskega novega leta (Praznovanje pomladi).

Ko je bila sumljiva tudi molitev

 Papež Pij XII. je bil znan po svoji marijanski usmerjenosti. Da bi Cerkev bolj slovesno obhajala stoletnico razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, je leto 1954 razglasil za »marijansko leto«, prvo v zgodovini Cerkve. Skromni slovenski cerkveni tisk je o jubileju redno poročal in obširneje predstavljal posamezne poudarke. Verniki so bili povabljeni, da so se udeleževali različnih pobožnosti in molili posebno molitev Mariji v čast, ki jo je sestavil papež sam. Molitev je bila v očeh slovenske sodne oblasti izraz kritike družbenih razmer, rušenja ustavne ureditve, nasprotovanja revolucionarnim spremembam in napad na demokracijo, zato so jo prepovedale in zaplenile vse natisnjene izvode. Sodni postopek proti molitvi se je začel v Mariboru in nadaljeval vse do Beograda. O tem v prispevku Ko je bila sumljiva tudi molitev piše Bogdan Kolar.