Janez Stanovnik, predsednik zveze borcev, se je v Sobotni prilogi Dela (31. januarja 2004) odzval z obširnim odmevom na zelo gledani in odmevni dokumentarec Jožeta Možine Zamolčani – moč preživetja, prikazan na Televiziji Slovenija. Na njegovo pisanje sem se odzval tudi spodaj podpisani. Odgovornemu uredniku Dela sem za objavo poslal daljše besedilo z navedki iz Kardeljevih pisem iz leta 1942.

Kaj se je dogajalo v ključnem začetnem obdobju vojne na Slovenskem

Na disketi sem uredništvu Dela za objavo poslal daljšo in krajšo različico, da bi Slovenci končno enkrat videli, kdo je bil Edvard Kardelj, kakšne sile so vodile partizanski projekt in kaj se je dogajalo v ključnem začetnem obdobju druge svetovne vojne na Slovenskem v letih 1941 in 1942. In kaj se je zgodilo? Popolnoma nič. Ne le da Delo mojega odmeva ni objavilo, ne krajše različice morda v Sobotni prilogi Dela in ne daljše v obliki podlistkov, kot sem predlagal. Dodal sem namreč opombo, da je Delo po letu 1990 v obliki podlistkov objavilo številne propartizanske in prorevolucionarne teme, nobene do danes pa še ne, kjer bi se objektivno obravnavalo početje komunistične revolucije ali s tem početjem povzročena protirevolucija.

Ljubo Bavcon in Janez Stanovnik, oba med vojno komunistična aktivista, Bavcon celo s senco Vosa, oba do konca častilca komunistične mitologije o NOB.

Delov molk je levičarsko »zlato«

Uredništvo Dela mi na poslano ni niti odgovorilo. Vsa ta leta je bila Delova praksa, da na daljše prispevke, ki so bili objavljeni kot podlistki ali kot prispevki v Sobotni prilogi, ni dopustilo nikakršne polemike. Sam sem bil v preteklih letih večkrat žrtev te politike. Politike, ki na najbolj cenen način propagira revolucijo in njene pridobitve ter grobo preprečuje kvalificirano javno razpravo o teh temah. Javna razprava o pomembnih temah je tako povsem onemogočena.

Poznam nekaj avtorjev, ki bi se radi vključili v to javno razpravo, pa se ne morejo. Javnost je tako izkrivljeno informirana, saj se ji sistematično ponujajo le eni pogledi, drugih pa ni deležna. Še huje je, saj Delo kot najpomembnejši tiskani medij poleg nekaterih drugih pomembnejših slovenskih medijev drugo plat resnice ponuja le v obliki pisem bralcev, z avtorji, ki niso dorasli pomembnosti teme. Tako ti mediji dajejo lažno sliko o neki temi, s pomočjo piscev pisem bralcev pa eno stran v razpravi celo prikazujejo kot nekompetentno oziroma brez pravih argumentov. Najbolj množični mediji, kot so Delo, Dnevnik in Večer, to počnejo sistematično.

Spomenik Janeza Stanovnika v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Levičarski očitki o »revidiranju« zgodovine

Naj se vrnem k dopisu, ki sem ga skupaj z obema različicama besedila poslal odgovornemu uredniku Dela. V njem sem zapisal, da je bilo glavno sporočilo Janeza Stanovnika v omenjenem članku v Sobotni prilogi Dela, da je bila zaradi dokumentarca Jožeta Možine, ki je govoril o zamolčanih medvojnih partizanskih žrtvah, »borčevska populacija« ogorčena zaradi »izrazite tendencioznos­ti in poskusa diskreditacije ZZB«.

Stanovnik je zapisal, da se »poskuša upravičevati kolaboracija, revidirati zgodovina in rehabilitirati narodno izdajstvo« in da ZZB, ki jo vodi, nasprotuje »slavljenju domobranstva in reviziji zgodovine«. Tu mu je treba seveda odgovoriti, da ne poznam prav nobenega primera, da bi v Sloveniji kdo »upravičeval kolaboracijo«, »rehabilitiral narodno izdajstvo« in »slavil domobranstvo«, tako seveda, kot hoče s temi termini prikazati Stanovnik. Eno so namreč izrazito negativni pomeni teh besednih zvez, ki so jih komunisti v pol stoletja vcepili v javno zavest s povsem enostranskim in napačnim prikazovanjem medvojnih dogodkov in procesov, nekaj drugega pa je, če se po letu 1990 – ko se sme – o teh pojavih piše še kako drugače, kot jih je prikazovala partijska propaganda, ki je služila predvsem enemu namenu: demonizirati žrtve svojega revolucionarnega nasilja, sebe, kot nosilca tega nasilja, pa prikazati kot nekakšnega pravičnika, ki je smel in si dovolil jemati ljudem življenja, jih ropati in sramotiti z lažnivimi konstrukti.

Domobranstva nihče ne slavi, vsaj ne v tem smislu, kot prikazuje Stanovnik. Domobranstvo v vsej njegovi pojavnosti imajo na grbi komunisti in njihova partijska vojska. S tem ko so izrabili okupacijske razmere, ko so se ljudje znašli brez zaščite, ki jim jo je pred okupacijo dajala država, so začeli politično drugače misleče ubijati z namenom, da jih povsem onemogočijo in nato pridejo na oblast. O tem je bilo že veliko napisanega.

Župan Janković in društvo »borcev NOB« so Stanovnikov kip postavili kar pred slovenski hram demokracije ter ob Kavčiča in Bučarja. FOTO: Ivo Žajdela

Resnica in morala pod komunizmom

Za neko revijo je Janez Stanovnik celo dejal, da je bil dokumentarec enostranski. Kakšni pa so potem bili skoraj vsi drugi dokumentarci, ki jih je nacionalna televizija vrtela doslej in so govorili o naši polpreteklosti?! Ali je bilo s tistimi, ki so povsem nekritično slavili eno stran in demonizirali drugo, vse v redu? Menda se gospod Stanovnik zaveda, da je tu govor o morali, in menda mu pri njegovi starosti ni povsem vseeno, kako je glede tega razumljen v javnem prostoru?

Že leta 1941 so komunisti s svojimi oboroženimi člani (Vos, partizani) ustrelili vsaj 68 Slovencev in jih blizu petdeset ranili. Leta 1942 pa sta KPS, njena OF in njeno »glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet« povsem ponoreli. Sistematično so uničevali življenja, ropali, klevetali, razdirali socialna okolja, kjer so le mogli. Razne partizanske skupine so v tem letu umorile 28 družin (kriterij za »družino« v tem primeru so oče, mati in vsaj eden od otrok), več kot 100 »nepopolnih« družin (dva družinska člana), 16 duhovnikov in celo vrsto županov in drugih uglednih ljudi v vaških okoljih. Skupno so partizani leta 1942 ubili več kot tisoč Slovencev. V veliko primerih je šlo za prave »obredne« umore, ko so ljudi pred umorom še strahovito mučili. Nič od tega iz leta 1942 ni v omenjenem dokumentarcu, razen omembe umora Mavsarjeve družine (sedem članov) in množičnih pobojev Ciganov. Vsak ta umor je imel v okolju, kjer se je zgodil, strahotne posledice. Povzročil je predvsem dvoje: na eni strani strah, in to najhujši, ko se ljudje začnejo »bolestno« bati za najosnovnejše, kar imajo, za lastno življenje in življenje svojih bližnjih ter sovaščanov. Ti umori pa so povzročili tudi, da so se bili ljudje v teh ogroženih okoljih prisiljeni začeti sami organizirati v obrambo pred tem pobesnelim revolucionarnim nasiljem. Revolucionarnim nasil­jem, ki pa so ga izvajali predvsem partizani, ne pa samo neki psihopati, kot je bil v Dolomitski četi Peter Cefuta - Gad, ki ga omenja Stanovnik.

Komunistični inkubatorji nasilja

Vsi ti poboji, vso to nasilje, ropanje in sramotilna propaganda so bili ves čas, od vsega začetka, skrbno načrtovani, vodeni in koordinirani po strogih hierarhičnih odnosih. Centri teh inkubatorjev nasilja so bili predvsem štirje: CK KPS, IO OF, partizansko poveljstvo in centralna komisija VOS OF.

Janez Stanovnik je v svojem odmevu zapisal, da so bili v dokumentarcu prikazani odlomki iz »obsežne ohranjene dokumentacije VOS« prikazani »silno enostransko in tendenciozno, nevredno zgodovinarja«. Če bi mi uredništvo Dela dalo na razpolago prostor, na primer za podlistek, bi lahko bralcem in slovenski javnosti nekoliko več citiral iz te, tudi jaz pravim, silno obsežne dokumentaci­je, ki se skriva v arhivih. Slovenska javnost bi si to vendarle že zaslužila, saj je poteklo te 60 let od dogodkov.

Za pokušino naj jih navedem samo nekaj, da se Janez Stanovnik, predsednik ZB, in z njim še marsikdo ne bo več čudil, kaj so počeli Edvard Kardelj, Zdenka Kidrič ter drugi voditelji in koordinatorji medvojne revolucije. To sem napisal v spremnem besedilu k prispevku z odlomki iz pisem Edvarda Kardelja v prvem obdobju medvojne komunistične revolucije, ki sem ga poslal v objavo uredništvu Dela. Samo besedilo z odlomki iz Kardeljevih pisem pa si lahko zdaj preberemo žal le še v Demokraciji.

Kardeljevi komunisti so s strahotnim nasiljem pohabili slovenski narod

Tako sem uvodoma komentiral daljši prispevek (20 nadaljevanj) 3. junija 2004 v reviji Demokracija. V nadaljevanju sem objavljal odlomke iz pisem komunističnih aktivistov, predvsem Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, iz izjemno pomembnega leta 1942, ko so Kardeljevi komunisti razvili strategijo množičnega nasilja nad Slovenci. Po 19 letih jih poobjavljam na spletni strani Družine, saj je to strašno gradivo večno aktualno, ker do obisti razkriva, kako so Kardeljevi komunisti s strahotnim nasiljem, propagando in lažmi povsem pohabili slovenski narod, kar usodno čutimo še 80 let kasneje.

Spomenik komunistične revolucije, to je komunističnega uničevanja Slovencev, v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Iz Kardeljevih pisem o zločinih komunistov

Edvard Kardelj je v Borbi 21. oktobra 1941 zapisal, takrat je bil pri Josipu Brozu - Titu, v glavnem štabu (Edvard Kardelj, Zbrana dela, 5. knjiga, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, tipkopis, dok. 11): »Peta kolona izrablja te težave in hujska, spodbuja, obrekuje, spletkari, sabotira, poskuša zadajati udarce. Neusmiljeno uničenje pete kolone je pogoj za zmago na položajih.« Poudaril je »neusmiljeno uničevanje«, ne okupatorja, ampak »pete kolone«, ki je bil komunistični izraz, maska, ki je pomenil domače civiliste, v Kardeljevem primeru Slovence.

V isti številki Borbe je o razmerah v Sloveniji zapisal značilno revolucionarno misel, ki je bila pravzaprav takrat temelj vsega (Kardelj, Zbrana 5, dok. 12): »Pri tej akciji, ki ima za zgodovino Slovencev odločilni pomen, je treba predvsem podčrtati razveseljivo dejstvo, da se z orožjem v rokah bore na slovenskem ozemlju samo slovenski partizani. Drugih oboroženih skupin tam ni.« Gre seveda za monopolni položaj nad odporom proti okupatorju, ki je bil bistvo komunistične revolucije na Slovenskem. Drugi (razen Kardeljevih komunistov) se oktobra 1941 pač niso z orožjem borili proti okupatorju, saj bi bilo to v izrazito narodovo škodo. Komunistom je bilo malo mar za narod, razen v propagandnih floskulah. Nikjer po Evropi v tako zgodnji fazi okupacije, se domačini niso z orožjem zoperstavljali vojaški sili okupatorja. Le komunisti so to počeli, ki so zasledovali uničevalne revolucionarne cilje, pa še to ne povsod, vsekakor pa v Jugoslaviji Brozovi in Kardeljevi.

Četrto zasedanje vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte je bilo 1. novembra 1941. Na njem so (komunisti, in ne skovanka OF) formulirali tako imenovane temeljne točke OF (Ljubljana v ilegali II., Ljubljana, 1961, str. 29). Posebej pomembna je 4. točka, po kateri naj se »preoblikuje slovenski narodni značaj«. To preoblikovanje je pomenilo odpravo slovenske narodne in krščanske tradicije ter ustvaritev marksistično-leninističnega tipa Slovenca: revolucionarja, materialista in ateista. Konec leta 1941 je vrhovni plenum dodal še dve točki (Ljubljana v ilegali II., str. 29), zadnja, deveta, je tako razglašala, da »narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz slovenskih narodnoosvobodilnih partizanskih čet in narodne zaščite.« Šlo je za nadaljevanje poudarjanja monopola nad odporom proti okupatorju. Skovanka »narodna zaščita« je pomenila komuniste, ne pa (slovenskega) naroda.

Kidričeva demonizacija Draže Mihailovića

V začetku leta 1942 je potekala intenzivna akcija komunistov proti oficirjem stare jugoslovanske vojske. Boris Kidrič je 7. januarja 1942 pisal KPJ v imenu CK KPS (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 1. knjiga, IZDG, Ljubljana, 1962, str. 266): »Razkrinkanje Draže Mihajlovića smo uspešno zaključili. Izvršni odbor OF je prejel s terena preko 500 resolucij, ki obsojajo izdajstvo Draže.« In še: »Izkazalo se je kot povsem pravilno in pravočasno, da je Izvršni odbor OF objavil Vaše uradno pismo o Draži.« Bistvo te kampanje proti Draži Mihailoviću je bilo ustvarjanje monopola nad odporom proti okupatorju, saj je v nadaljevanju Kidrič zapisal, da se »narodna vojska na slov. ozemlju sestoji izključno iz partiz. čet in N. Z. /narodne zaščite, op. I. Ž./, kar je že pod političnim in vojaškim vodstvom OF«. OF je bila seveda sopomenka (maska) za komuniste.

Oficirjem se ni pisalo nič dobrega: »Kampanja proti Draži je prisilila tudi aktivne oficirje, da so podpisali z nami sporazum. /.../ S tem sporazumom, ki ga zaenkrat ne objavljamo, da jih ne bi Italijani internirali, so vezane oficirjem roke glede na kake separatne poskuse. Čim bi se pa ti poskusi pojavili, bomo sporazum objavili, kršilce razkrinkali in tolkli.« Kidrič torej brezobzirno: če se bodo oficirji organizirali po svoje (tudi proti okupatorju), bodo komunisti seznam oficirjev objavili, s čimer bodo podvrženi italijanski internaciji, hkrati pa jih bodo »tolkli«. Oboje se je tudi zgodilo. 19. marca 1942 so Italijani internirali 1.103 oficirje in podoficirje. Dokazano je, da je pri aretaciji odigrala odločilno vlogo pošta, ki jo je OF poslala tem oficirjem, naj vstopijo v partizansko vojsko, in je šla skozi italijansko poštno cenzuro.

Komunisti – gospodarji položaja

Naj navedem še naslednji stavek iz omenjenega Kidričevega pisma (Dokumenti I, str. 266–267): »Zaradi naših udarcev so bili torej razni ljudje prisiljeni, da izdržijo enotnost. Mi smo ostali gospodarji položaja.«

V pismu centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije centralnemu komiteju KP Slovenije je Kardelj kot član CK KPJ 10. januarja 1942 zapisal, da sta znotraj OF dve nevarnosti (Dokumenti I, str. 269–271): »a) na eni strani prikriti ali zavestni sovražniki naše Partije, ki se skrivajo v demagoške parole in glumijo globoko demokratičnost in prijateljstvo napram Sovjetski zvezi ('Izvestja'), ki so po vsem sodeč produkt N/agodeta/ in njemu sličnih; b) na drugi strani pa nezavedna malomeščansko-demokratična stihija, ki jo nosijo s seboj z vseh vetrov nabrani intelektualci, stihija, ki duši v gibanju OF njeno pravo revolucionarno demokratičnost, duši v delovnih masah zavest o absolutni odvisnosti boja slovenskega naroda od boja Sovjetske zveze, zabrisuje vlogo proletariata v osvobodilni borbi itd., skratka, preti bodočemu razvoju OF dati izraz neke malomeščanske sentimentalnosti, ki bo seveda silno pomagala reakcionarnim kapitalističnim elementom v Sloveniji, da se ponovno spravijo na noge. Ponavljamo, ne trdimo, da je OF že danes to, marveč samo opozarjamo na nevarnost, ki nastaja kolikor Partija ne bo izvršila svoje dolžnosti.«

In nekoliko naprej: »Ne dopustite tem elementom /predvojnim oficirjem, op. I. Ž./, /.../ da bi dobili tal, kajti nobenega dvoma ni, da bodo prav ti elementi skupaj z nekaterimi odpadniki nekdanje SLS jutrišnji glavni naš sovražnik.« Sovražnika (»elemente«) v okviru revolucije je treba torej že prej onemogočiti; ko bo organiziran, pa čeprav proti okupatorju, bo teže. V nadaljevanju je Kardelj nadaljeval z dajanjem revolucionarnih smernic: »V svoji vsakdanji akciji težite za izolacijo kulaških in drugih buržoaznih elementov od osnovnih delovnih množic. To naj bo tudi rdeča nit vašega organizacijskega dela v OF.« Čez deset mesecev, ko je bil položaj že »zrel«, je Kardelj izdal zloglasno navodilo, v katerem naj duhovnike, oficirje, intelektualce, kulake in kulaške sinove v četah vse postrelijo.

Sredi januarja 1942 je Osvobodilna fronta objavila Kidričev članek Država v državi, v katerem je med drugim zapisal (Dokumenti I, str. 275), da »smo Slovenci stopili v prvo obdobje svoje narodne revolucije. Naša narodna revolucija se bo razvijala vse dotlej, /.../ dokler ne bo naša narodna osvoboditev prerasla v socialno osvoboditev slovenskega delovnega človeka«. Kidrič je potem med tremi »osnovnimi zapovedani«, ki se jih je treba držati na začetku »narodne revolucije«, navedel: »Zato pa je naša druga temeljna naloga preprečiti bivšim 'voditeljem' in vsem protiljudskim elementom, da bi še kdajkoli dobili zaledje med slovenskim narodom, ki so ga danes do kraja izgubili.«

Kidrič je tu, in komunisti so to počeli sistematično, zlorabljal termin Slovenci in narod (»narodna revolucija«, »narodna osvoboditev«). Pri tem je vedno šlo za komuniste, ne pa za Slovence ali narod.

Osvobodilna fronta je bila le maska komunistov

Ko se je Edvard Kardelj 14. marca 1942 vrnil v Ljubljano, je čez štirinajst dni, 29. marca, poročal Josipu Brozu - Titu »o položaju v Sloveniji«. V obširnem poročilu je med drugim zapisal (Dokumenti I, str. 323–331): »OF je dejansko oblast, a ne samo v propagandističnem smislu, in sicer oblast v sami Ljubljani /.../ V kapit./alističnih/ krogih se zelo bojijo OF, zlasti po ustrelitvi Praprotnika, največjega slov. kapitalista.« Iz tega se jasno vidi, da je takrat komu­niste zanimala oblast tako rekoč najbolj.

OF (Osvobodilna fronta) je bila sopomenka za komuniste. Pod tem terminom so se zakrili. OF ni bila nikakršna pluralistična organizacija. Toliko opevani »predstavniki« različnih nazorskih skupin, ki da so sestavljale OF, niso bili predstavniki nikogar, saj jih ni nihče izvolil, ne delegiral. Bili so »le« simpatizerji in podporniki komunistov.

Spomenik NOB v Pivki. Vsak večji kraj v Sloveniji so komunisti zaznamovali s kovinskimi komunističnimi vojščaki. FOTO: Ivo Žajdela

Kardeljev eksekucijski aparat

Nad delom Vosa (svojega »otroka«) je bil Kardelj očitno navdušen, saj je zapisal: »No, vse to bi bilo nerazumljivo brez tako imenovane 'Varnost­ne in obveščevalne službe OF' in Narodne zaščite. Predvsem je 'Varnostna služba OF'. Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov Partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole. Zgrajena je iz dveh delov: obveščevalna služba in eksekutivni aparat.« Kardelju je torej pri Vosu pomembnejša varnostna (»likvidatorska«) funkcija kot pa obveščevalna. »Vodstvo je enotno in je sestavljeno: iz sekretarjev obeh delov in voditelja celotne službe, ki je direktno vezan na CK. /.../ Eksekucijski aparat sestoji iz okrog 50 mož, oboroženih z revolverji in bombami, ki so se dobro izvežbali. /.../ Ti fantje delajo vse mogoče stvari. Nekaj primerov: skoro dnevno padajo denuncianti, okupatorski hlapci itd. Nobena policijska zaščita ne reši tistih, ki jih vosovci (tako jim pravijo tukaj) vzamejo na 'muho'. Vosovci pridejo v restavracijo z revolverji, prosijo navzoče naj dvignejo roke, da jih legitimirajo, ako koga iščejo; aretirajo ljudi na cesti, jih odvedejo in zaslišujejo (poklicati Italijane na pomoč se prijeti ne upajo, ker je OF izdala odlok, da bo vsak na mestu ustreljen, če bi se obrnil za pomoč na okupatorske oblasti), delajo preiskave po hišah belogardistov, plenijo in zažigajo belogardistični material. Tako so n. pr. vdrli v ilegalno tiskarno Dražinih ljudi, zaplenili tiskarno in črke, s katerimi se sedaj tiskajo OF-ovske tiskovine, in 130 kg papirja. Zaslišali so 3 'tiskarje', ki so vse priznali, zažgali so vse, kar je bilo natiskano, nato so material naložili na avto in se odpeljali. Tako so prijeli tudi neke belogardistične kurirje z letaki proti nam, zaplenili letake in kurirje dobro premlatili.«

Kardelj: »Varnostne službe« se vsi bojijo kot hudiča

Nekaj stavkov naprej je zato Kardelj zapisal: »'Varnostne službe' se vsi bojijo kot hudiča, prav to pa daje – poleg 'Nar./odne/ zašč./ite/' in partizanov – OF značaj resnične oblasti.« Kardelj je Brozu navedel še eno »zanimivost«: »Slovenci so menda edini narod v Evropi, ki ima svojo belo emigracijo že v času, ko je sama na oblasti. Iz Ljubljane namreč vedno pogosteje bežijo v Italijo belogardistični izdajalci itd. 'Varnostna služba' je prišla namreč na tako dober glas, da se tisti, ki ga je vzela 'na muho', ne more rešiti. Zato bežijo, zato se jih je polastila prava panika. Še celo ljubljanski škof se je zaprl in se ne upa ven.«

Kardelj je v tem poročilu zapisal tudi, da »je OF dejansko likvidirala vse buržoazne stranke v Sloveniji. A kar je odkrito proti KP, to je dejansko tako razbito – čeprav jih množice /beri: komunisti, op. I. Ž./ vse skupaj imenujejo 'bela garda' – da morejo delati le še kot denuncianti in provokatorji«. S tem ko se je hvalil, da so »likvidirali vse buržoazne stranke v Sloveniji«, ki lahko nastopajo le še kot »denuncianti«, je Kardelj povedal, da jim je bil to tudi cilj in so zdaj s to situacijo zadovoljni.

23. aprila 1942 je Edvard Kardelj poslal Brozu Titu še eno poročilo, v katerem je naveden osupljiv podatek (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 2. knjiga, Ljubljana, 1964, str. 19): »V samem mestu /Ljubljani/ se je sedaj število pobitih ovaduhov od začetka aprila /1942/ povzpelo prek 40. Včasih jih v enem dnevu pade do 6. Jutri bo objavljen italijanski odlok o streljanju talcev /.../.« Prvih šest talcev, v resnici žrtev povračilnih ukrepov okupatorja na komunistično nasilje, so Italijani ustrelili 28. aprila 1942 pri Radohovi vasi, med Stično in Trebnjim.

Nadaljevanje v: Kardelj Edvard, komunisti, revolucija