Desetletja sem si želel obiskati Porabje, bil že čisto blizu njega – na Goričkem –, a nikoli ni prišlo do tega. Dolgoletna želja se mi je uresničila 30. marca, zadoščal pa je pogled na obvestilo in obenem povabilo Rafaelove družbe iz Ljubljane, objavljeno v Družini, moj telefonski klic, prijaznost in ustrežljivost sodelavke družbe Anamarije Rajk. Sprva mi je rekla, da je avtobus že poln; če bodo dobili takšnega z več sedeži, bo prostor tudi zame. Nazadnje je bil še za mojo ženo Marto, ki si je tudi zaželela iti z menoj.

Desetletja sem si želel obiskati Porabje in dolgoletna želja se mi je uresničila 30. marca

Malce sem bil negotov zaradi slabe vremenske napovedi – dež ves dan, še posebej v vzhodni Sloveniji, zlasti v Porabju, razmeroma hladno vreme in tudi poplave, vendar me je Anamarija potolažila, naj se ne bojim, saj nas bo avtobus pripeljal čisto blizu cerkva in drugih stavb, ki si jih bomo ogledali. Povrh vsega je bil prav ta dan še mlaj.

Odlično vodenje in razlaga krajev ter znamenitosti, mimo katerih smo se peljali

Nazadnje ni bilo ne eno ne drugo moteče, bilo je prav prijetno potovati v izbrani družbi, se voziti v ogretem avtobusu. Dežnike smo res morali razpirati in spet naglo zapirati ter otresati, jih puščati pri vratih, a tudi na to smo se hitro navadili. Že takoj spočetka nas je za dolgo pot razpoložil prijazen pozdrav in skrb voditeljice ekskurzije Anamarije, da je vse gladko potekalo; poleg nje tudi samega ravnatelja Rafaelove družbe Lenarta Riharja ter sprotnega obveščanja in ozaveščanja hkrati Silvestra Gaberščka, nekdanjega državnega tajnika Republike Slovenije na Ministrstvu za kulturo. 

Zelo smo bili veseli, da se je z nami peljala tudi nekdanja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch, in ko nas je od slovensko-madžarske meje spremljala Marijana Sukič, nekdanja urednica lista Porabje in izjemna poznavalka tega mejnega trikotnega območja med Slovenijo, Avstrijo in skrajnim severozahodnim delom Madžarske, ki meji na Goričko.

Zelo smo bili veseli, da se je z nami peljala tudi nekdanja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch.

V Prekmurju smo prisluhnili, kdo so bili tukajšnji pomembni možje

Do Porabja pa nas je sproti seznanjal z znamenitostmi in zanimivostmi ob naši poti sila razgledani in izobraženi Silvester Gaberšček. Ob njegovi živahni pripovedi smo spoznavali, kako zelo pomembna je bila nekdanja kartuzija Žiče in kako je bilo z njeno obnovo, že prej celjske grofe oz. kneze, med vožnjo po Prekmurju pa predvsem najpomembnejše slovenske duhovnike in druge izobražence v tem delu Slovenije, umetnike, ki so tukaj ustvarjali in zapustili svoja velika dela, med njimi arhitekta Jože Plečnik in njegov učenec Janez Valentinčič, slikarja Stane Kregar in Lojze Perko; pa, seveda, prekmurski rojak mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej in jezikoslovec Vilko Novak. Zvedeli smo tudi, kako pomemben je bil lendavski grad in sama Lendava, ki smo ju tokrat obšli, kajti natrpan program obiska nam ni dopuščal, da bi se tukaj ustavili.

Čudoviti strop monoštrske baročne lepotice krasijo prizori zmage nad Turki. FOTO: Jožef Pavlič

Muzej železne zavese nas je spomnil na nekdaj strogo zavarovano državno mejo

Prvič smo se na porabskih tleh ustavili v t. i. Muzeju železne zavese v Števanovcih. V njem smo videli, kako je bilo tukaj za časa prevlade komunizma v t. i. »Vzhodnem bloku«, iz katerega je bilo silno težko priti na Zahod, celo v nekdanjo Jugoslavijo, vsak nedovoljen poskus prečkanja državne meje pa se je lahko tragično končal oz. bil močno kaznovan. Prebivalci tega dela Porabja so imeli dvojne dokumente, so jih stalno nadzirali, druge ljudi pa ustavljali in pregledovali že daleč pred državno mejo. Ta je sedaj odprta, nismo imeli nobenega pregleda, se pa v Porabje priseljujejo Madžari iz drugih bolj oddaljenih delov države, glavni razlog pa je večji zaslužek za delo v bližnji Avstriji.

Marijana Sukič, Porabska Slovenka, ki živi za svojo skupnost. FOTO: Jožef Pavlič

Porabski Slovenci pa v glavnem še živijo v sedmih porabskih vaseh: Ajdovci, Dolnji Senik, Gornji Senik, Sakalovci, Slovenska ves, Števanovci in Verica-Ritkarovci. Jih je še okrog 5000.

»Povzpeli« smo se celo na Mali Triglav 

Naslednji postanek smo naredili v Andovcih, kjer smo se »povzpeli« na njihov Mali Triglav, do večje skale s Triglavskega pogorja, ki jo je sem pripeljal za našega očaka navdušeni predsednik domačega Turističnega društva, prebivalci vseh sedmih slovenskih porabskih vasi pa so v znamenju medsebojne povezanosti in navdušenju za vzpon na Triglav dodali kamne. V bližnji hiši smo si ogledali nekdanjo značilno porabsko kmečko hišo, apartmaji Triglav pa so zaenkrat še zaprti. »Pohod« na Mali Triglav je trajal kakšnih deset minut in je bil najdaljši med vsem obiskom.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (05/2025).