Trojna doktorica znanosti, literarna zgodovinarka, pisateljica, humanitarna delavka, učiteljica dopolnilnega pouka slovenskega jezika v Nemčiji, zeliščarka, žena, mati ... Dddr. Mira Delavec Touhami je predvsem prizadevna, srčna, skrbna in vztrajna ženska, za katero še kako veljajo njene besede: »Človek, vreden si več, kot samega sebe ceniš in zmoreš več, kot sam verjameš.« 

Zase pravi, da je duhovno razpeta med dvema svetovoma – med afriškim tuareškim ljudstvom ter 19. stoletjem z Josipino Urbančič Turnograjsko.

Zase pravi, da je duhovno razpeta predvsem med dvema svetovoma – med afriškim tuareškim ljudstvom, kjer se humanitarno udejstvuje, ter 19. stoletjem z Josipino Urbančič Turnograjsko. Raziskovanje Josipininega življenja jo že več kot petindvajset let popolnoma prežema, nagovarjajo jo njena sporočilnost, njena predanost in ljubezen do slovenskega naroda in literature. Naša sogovornica nam s številnimi knjižnimi izdajami tako znanstvenih kot leposlovnih del odstira vpogled v čas Prešernove sodobnice, prve slovenske pesnice in pisateljice, pa tudi drugih pomembnih osebnosti za naš narod.

Odraščali ste na kmetiji v Mačah pod Storžičem. Kateri so vaši najlepši spomini na otroštvo?

Zagotovo so najlepši spomini vezani na življenje in delo na kmetiji mojih staršev. Še danes se spomnim, kako je dišalo žito, ko smo s srpi želi pšenico in snope sušili v kozolcu; z grabljami grabili seno na pobočjih in kako sva z babico pleli po kolenih njive z repo. Moj pokojni stric Janez je znal čudovito igrati na harmoniko, tako da se je pelo in plesalo, ko smo z delom zaključili. Spomnim se tudi, kako sem po koncu pouka od pomladi do pozne jeseni na bližnjem pašniku pasla krave in zraven delala domačo nalogo.

Odločili ste se za študij slovenistike in zgodovine. Zakaj ste ju izbrali?

Oba predmeta sta bila od nekdaj moja velika ljubezen, zlasti zgodovina. Že od majhnega, ko sem listala knjige in brala enciklopedije, me je privlačil svet antike in starodavne kulture. Občudovala sem egipčanske piramide in grške filozofe. Pri slovenščini pa sem bila najbolj navdušena nad slovenskimi pesniki in pisatelji; zlasti nad slovenskimi romantičnimi realisti.

Na predstavitvi svoje knjige V ogledalu grajske zgodovine: Preddvor in rodbina Wurzbach. FOTO: Osebni arhiv

Kako vas je pot zanesla v Nemčijo, kjer poučujete otroke, najstnike in odrasle slovenščino?

Po spletu številnih naključij in tudi življenjskih preizkušenj; drugače se verjetno ne bi odpravila iz domovine. Ni bila lahka odločitev, a sem verjela, da ljubezen do slovenskega jezika in domovine lahko širim tudi izven domovine, zato sem sprejela ta izziv in šla pred petnajstimi leti v Zvezno republiko Nemčijo, kamor me je napotilo Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Zavod za šolstvo. Od takrat delam med slovenskimi izseljenci in sem hvaležna za vse lepe trenutke. Postali smo kot velika družina; med seboj si pomagamo in se podpiramo. Skušam jim čim bolj približati slovenski jezik in kulturo, da lažje ohranjajo stike med seboj in tudi s svojimi domačimi v Sloveniji.

V času študija vas je pot ponesla v Egipt in puščava vas je popolnoma prevzela. Kaj je bilo tisto, zaradi česar ste se večkrat vračali v te kraje?

V Egipt sem šla zaradi ljubezni do starodavnih civilizacij, zlasti egipčanske. Očaral me je njihov način življenja, predvsem namakalni sistemi, pisava, gradnja piramid. Poleg tega je za puščavske kraje Severne Afrike značilna nizka stopnja vlažnosti in visoke temperature, ki so mi bile od nekdaj pri srcu. Nimam rada namreč, da me zebe.

Kulturno društvo Josipine Turnograjske pomaga revnim tuareškim otrokom. FOTO: Osebni arhiv

Pot vas je zanesla k Tuaregom, »modrim ljudem«. S čim vas je njihova kultura očarala?

Ko sem prišla prvič med Tuarege, puščavski nomadski narod v Sahari, se mi je zdelo, da sem prišla domov. To se mi ni zgodilo nikjer še pred tem, čeprav sem se v študentskih letih večkrat z nahrbtnikom podala na kakšno potovanje z denarjem, ki sem si ga prislužila z delom ob študiju. Tuaregi so me sprejeli zelo odprto, brez predsodkov, spontano. 

Zlasti me je očarala njihova življenjska filozofija: srečo deliti z drugimi; osrečiti sočloveka, biti skromen in pošten. So zelo odprti v svoji biti in skrbni do matere narave, do katere so spoštljivi. Vsekakor pa imajo zelo skrben odnos do žensk in starejših, ki se kaže v spoštovanju, potrpežljivosti, sprejemanju. Od njih sem se veliko naučila in jih bom za vse bogate življenjske izkušnje in razmišljanja vedno hvaležna.

Ko sem prišla prvič med Tuarege, se mi je zdelo, da sem prišla domov.

Zelo veliko jim pomeni skupnost. Katere so tiste vrednote, ki skupnost povezujejo?

Kako močno so povezani med seboj, je izkusil tudi Charles de Foucauld iz reda Majhni bratje Jezusa, ki je živel z njimi in zapisal tudi njihovo pisavo tifinar. Ohranila se je vse do danes in velja za eno najstarejše ohranjenih pisav na svetu. Tuarege v skupnosti v prvi vrsti povezuje nenapisani kodeks, ki se imenuje »ašak«, kar bi v prevodu iz njihovega jezika tamašak pomenilo: spoštovanje, in sicer od živali, otrok, starejših žensk, sočloveka do narave. Brez spoštovanja, strpnosti, gostoljubnosti in srčnosti po njihovem mnenju ni sobivanja.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (05/2025).