Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Ekumenizem in redovnice

Za vas piše:
Emanuela Žerdin
Objava: 21. 01. 2022 / 00:30
Oznake: Cerkev, Vera, Mnenja
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 19.01.2022 / 10:30
Ustavi predvajanje Nalaganje
Ekumenizem in redovnice
Emanuela Žerdin. FOTO: Tatjana Splichal

Ekumenizem in redovnice

Smo v tednu molitve za edinost kristjanov in sredi sinodalnega leta, kar je poudaril tudi papež Frančišek, ko je dejal, da je »sinodalnost kot ekumenizem – dogajanje skupne hoje«.

Naša črnogorska provinca sester frančiškank Brezmadežnega spočetja je 10. decembra 2021 praznovala 75. obletnico prihoda prvih deset slovenskih sester v Črno goro, na Cetinje. V težkih povojnih razmerah, ko so v svoji domovini izgubile vse, se je zdravnik, član partije, potrudil in naredil vse, da so sestre prišle delat v tuberkulozni sanatorij. 

Božje usmiljenje jih je vrglo v ekumenizem sredi hudo bolnih, nemogočih zdravstvenih razmer, sredi ateizma in ponosnih komunistov. Sestre so imele dar strokovnega medicinskega znanja, a črnogorski narod jim je nudil zatočišče in enakopravnost z vsemi drugimi zdravstvenimi delavci.

Česar ne poznaš, ne moreš imeti rad.

Tudi mnoge druge slovenske redovnice so bile nosilke ekumenskega gibanja med pravoslavnimi verniki po vseh balkanskih državah. One so namreč v vsakem bolniku gledale Jezusa Kristusa in niso spraševale, ali je vernik ali nevernik, ali je katoličan, pravoslavni ali musliman. 

Črnogorski in srbski narod je vzljubil »časne sestre« in sestre so vzljubile njih in hodile z njimi skupaj po isti poti leta in desetletja, vse od »trdega« komunističnega režima prek razpada skupne države in zadnjih vojn, do danes. 

Samo zato, ker je medsebojno spoznavanje, spoštovanje in sprejemanje bilo prisotno na obeh straneh, se je lahko zgodil takšen »vsakdanji ekumenizem«.

Naše šole otrok ne učijo skoraj ničesar o veri. 

Tudi danes bi ekumenizem morali začeti graditi prav pri spoznavanju krščanstva, pri spoznavanju naših skupnih darov in naših različnosti. Žal vidim, kako malo znanja ima srednja generacija v Sloveniji o samem krščanstvu, kaj šele o kristjanih drugih veroizpovedi – o protestantih ali pravoslavnih! 

Dostikrat me osupne, kako malo verskega znanja je med sodelavci v medijih, ki ne ločijo in ne poznajo osnovnih izrazov in zgodovine krščanstva. A česar ne poznaš, ne moreš imeti rad. 

Naše šole otrok ne učijo skoraj ničesar o veri, a verouk je daleč premalo, da bi lahko kateheti prikazali lepoto in bogastvo, edinost in različnost naših krščanskih skupnosti …

Upam, močno upam, da bo sinodalnost prinesla najprej več edinosti med nami, katoličani, predvsem v vsakdanjih verskih rečeh, kjer smo zelo razdrobljeni.

In upam, da bomo našli način, kako ljudem ponuditi znanje o krščanstvu in jih pripeljati do tega, da bi z veseljem in spoštovanjem spoznavali in vzljubili naše brate in sestre drugih cerkva … 

Kot je povedal župan mesta Cetinje ob našem jubileju: »Primeri, kot so sestre frančiškanke, so izjemne vrednosti, saj vzbujajo upanje, da lahko pomirimo vse medsebojne razlike, če smo najprej ljudje. Frančiškanke so del naših družin. Zagotavljajo neskončno ljubezen, nežnost in predanost, so naše sestre, naše matere, naša ljubezen.«


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (3/2022). 

Kupi v trgovini

Prošnje vernikov - Čas med letom
Liturgične knjige
29,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh