Leta 1911 je Anton Verovšek, ki je za Josipom Nollijem, Ignacijem Borštnikom in njegovo ženo Zofijo Zvonarjevo poosebljal slovensko gledališče, Izidorju Cankarju dejal, da je pravi element ljubljanske publike opereta. Menil je, da se drama ni prav zakoreninila med ljudmi, glasbeni oder pa da so prehitro zavzela obsežni izvajalski aparat terjajoča dela Richarda Wagnerja, ki naj bi bila njegov vrhunec.

Opereta polni dvorane

Verovšek je s svojimi besedami razkril, da dejansko ni razumel modernizacijskih procesov: v vsestransko povezani Evropi se ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja ni bilo več mogoče ograditi od kontinentalnih razvojnih ritmov. Vsi bistveni premiki so se v kulturi, gospodarstvu in politiki odvijali znotraj preseka širših kontinentalnih silnic z doma ustvarjeno dinamiko. Kljub temu pa je Verovšek imel prav, ko je poudarjal uspešnost operete: pred prvo svetovno vojno je praktično na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah polnila gledališke dvorane....