Morda je k temu prispeval tudi letošnji koncept izbora, ki ga pozdravljamo z velikim veseljem. Veliki finale preteklo soboto je bil namreč dobesedno to – veliki finale, katerega uverturo sta predstavljala dva predizbora in Ema freš še pred tem. 

Tako si je gledalec lahko že pred finalnim večerom nekako ustvaril vtis, kaj mu je všeč in kaj ne, katera pesem mu že dva tedna ne gre iz glave, kateri nastop zanj funkcionira in kateri ne. 

V finalnem izboru se nam je predstavilo dvanajst finalistov, in sicer Anabel (Tendency), Stela Sofia (Tu in zdaj), Manouche (Si sama?), Leya Lanene (Naked), BQL (Maj), Gušti feat. Leyre (Nova romantika), July Jones (Girls can do anything), David Amaro (Še vedno si lepa), LPS (Disko), Hauptman (Sledim), LUMA (All in) in Batista Cadillac (Mim pravil).

Morda je čas, da se sprijaznimo, da nekega univerzalnega recepta, kakšna skladba bi na Evroviziji lahko kotirala visoko, ni. Ali pa naša dežela čudežne recepte vedno za kakšno leto ali dve zamudi.

Zato raje na Emo poglejmo kot na enega redkih glasbenih festivalov v slovenskem prostoru, kjer izvajalci lahko še vedno predstavljajo svoje avtorsko delo. In letos smo lahko več kot zadovoljni. 

Žanrsko razgiban večer so soustvarjali tako stari mački kot do sedaj neznana imena slovenske glasbe, kar je večer sam po sebi delalo zanimiv. Preživeti skeči in dolgovezen šov program so nam bili tako to pot, hvala bogu, prihranjeni. 

Presenetljivo usklajeni glasovi strokovnih žirij in občinstva so poskrbeli za nedvoumno zmago celjske srednješolske senzacije, skupine LPS, ki je iz šolskih klopi priletela naravnost na oder Eme, nas s svojo pristnostjo očarala in po dolgih letih poskrbela, da nas ni sram na glas reči: »Ja, gledali smo letošnjo Emo in bili smo zadovoljni.« 

Zadovoljni, da so talent, avtentičnost in preprostost preglasili kič.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Naša družina (8/2022).