V soboto smo se polni veselja in navdušenja vrnili s pohoda za življenje v Zagrebu, v nedeljo pa sem dobila eno najdaljših sporočil, kjer mi je ena od bližnjih oseb v mojem življenju naštevala vse razloge, zakaj bi morala biti tiho, zakaj sem zadnja, ki bi se lahko oglasila in komentirala primer mame Mirele in malega Grga iz Hrvaške. Potrlo me je. Zelo. V mislih sem vrtela obsojajoče besede. Pa slike nepregledne množice, ki se je vila po zagrebških ulicah, veselje naših mladih in ganjenih Hrv...