Kot so sporočili prireditelji, so želeli z mirnim pohodom po mestu, veselo in s pesmijo, izpostaviti sporočilo, da je sleherno življenje pomembno. »Brez nesebične pomoči več sto prostovoljcev ne bi mogli izpeljati tako velikega dogodka,« je v imenu organizacijske ekipe sporočila študentka Kristina Kolovrat. Pohoda se je udeležilo več tisoč ljudi, po oceni Aleša Primca celo nad 15.000.

Kdaj se začne človeško življenje?

»Štiri hrvaške medicinske fakultete so odgovorile na vprašanje ustavnega sodišča, kdaj se začne človeško življenje – s spočetjem. Vsaka ženska ima pravico do natančnih informacij o razvoju otroka in posledicah splava. Dojenčkovo srce bije 18. dan od spočetja, do osmega tedna se oblikujejo vsi telesni organi, z desetimi tedni ima dojenček enak prstni odtis, kot ga bo skozi vse življenje ločil od preostalih 7 milijard Zemljanov. Pri 12 tednih se otrok v maternici nasmehne, že od najzgodnejše starosti nerojeni otrok čuti bolečino,« je poudarila Kolovratova.

Županova rdeča luč

Letos po Zagrebu sicer ni bilo zastav Pohoda za življenje, saj župan Tomislav Tomašević ni prižgal zelene luči za njihovo izobešanje, saj se, po lastnih besedah, »ne strinja s cilji pohoda in ne more biti pokrovitelj tovrstnih dogodkov.« So pa bile med zastavami, ki so jih vihteli udeleženci pohoda, tudi slovenske.

Zaščita obeh pacientov

Ekonomist in podjetnik Luka Holjevac se je zahvalil vsem zdravnikom, medicinskim sestram in farmacevtom, ki z ugovorom vesti ščitijo oba pacienta, za katera so dolžni skrbeti, mater in nerojenega otroka. »Pravica do ugovora vesti izhaja iz svobode vesti, ki jo zagotavljata ustava in 18. člen splošne deklaracije o človekovih pravicah,« pojasnjuje Holjevac.

Po 11 hrvaških mestih

»Pohod smo že izpeljali v Varaždinu, Vinkovcih, Slavonskem Brodu, po Zagrebu ga bomo še v Splitu, Zadru, Sisku, Osijeku, na Reki, Imotskem, Pločah – torej po 11 hrvaških mestih. Hodimo z ljubeznijo do nerojenega otroka in njegove matere, zbrani okrog znanstvenega dejstva, da se človekovo življenje začne s spočetjem,« je dejala organizatorka Andreja Duvančić, tudi sama nosečnica.

Nosečnice in mlade mamice so najbolj diskriminirane

»V demokraciji smo soodgovorni za zakone in za odnos družbe do bolnih in ranljivih. Za nas je nesprejemljivo, da bolne in šibke v naši družbi označujemo za manj vredne. Ko gre za delavske pravice, so nosečnice in mlade mamice najbolj diskriminirana skupina na Hrvaškem,« je bila neposredna Duvančićeva.

Optimizem in spodbuda oblasti, naj vlaga v mlade in družine

In dodala še: »S pohodom javnosti pošiljamo jasno sporočilo, da moramo zaščititi življenje vsakega človeka od začetka do konca, od spočetja do naravne smrti. Tako ustvarjamo optimizem in spodbujamo oblast, naj vlaga v mlade, v družine, izobraževanje in delovna mesta, materam pa omogoči prožnejši delovni čas.«

Tudi Slovenci so prišli

Na organizirano udeležbo na zagrebškem shodu (z avtobusnim prevozom izpred Antonovega doma na Viču), s katero »bomo podprli hrvaške prijatelje in se javno zavzeli za spoštovanje življenja«, je vse somišljenike v imenu ekipe slovenskega Pohoda za življenje pozvala tudi Urša Cankar Soares.

Od zagovornice splava do ponosne zagovornice življenja

Ta je bila tudi zadnja od govornikov na pohodu v Zagrebu. »Sem mati treh otrok in nekdanja zagovornica splava. Danes sem ponosna zagovornica življenja od spočetja do naravne smrti. Primer moje prijateljice me je naučil, da travma splava s časom ne izgine, temveč se pretvori v drugačne oblike trpljenja.«

Znak miru in sobivanja

Urša Cankar Soares je izrazila veselje, da z ekipo iz Slovenije lahko sodeluje na dogodku, v čemer vidi znak miru in sobivanja. »Ne pretvarjajmo se, da je primer mamice Mirele, ki želi splaviti v Sloveniji, dejanje sočutja med državama. Sočutje ni vzeti življenje nerojenemu hrvaškemu otroku v slovenski bolnišnici pod pretvezo etike; na to nisem ponosna.«

Ne postanimo država abortivnega turizma

Ponosna bi bila, je še dodala, če bi otroke pri nas sprejeli na zdravljenje, namesto da bi prišli k nam umirat. »To ni sočutje in to ni pomoč. Ne želim, da bo Slovenija postala obče znana kot država abortivnega turizma. Danes zagovarjamo ničelno stopnjo tolerance do nasilja nad nerojenimi otroki,« je še poudarila in se vprašala, kako je mogoče, da je »isti splav« na eni strani meje mogoč, na drugi pa ne.

Primer nosečnice Mirele

Predvčerajšnjim so sicer na Hrvaškem potekali tudi shodi v podporo pravici do splava, ki je ta čas dovoljen do 10. tedna nosečnosti, trenutno pa dviga prah primer 39-letne nosečnice Mirele Čavajda, ki je v 24. tednu nosečnosti izvedela za tumor na otrokovih možganih, zaradi katerega je želela opraviti splav, a so jo vse klinike zavrnile, zato namerava splaviti v Sloveniji.

Več kot polovica ginekologov uveljavlja ugovor vesti

Po poročanju Večernjega lista zaradi ugovora vesti na Hrvaškem splava ne želi opravljati več kot polovica (oziroma 195 od skupno 359) ginekologov. V šestih od 29 javnih bolnišnic ni ginekologa, ki bi na zahtevo matere opravil splav, v Požegi obenem ugovor vesti uveljavljajo tudi vsi anesteziologi.