Zavetnik: pristaniškega mesta Gaeta, mornarjev, vrvarjev, strugarjev, tkalcev, domačih živali; pomočnik pri krčih, trebušnih, želodčnih in črevesnih boleznih; pri porodu; pri kužnih boleznih živine, eden izmed 14 priprošnjikov v sili.

Atributi: mitra, palica, orodje, s katerim so ga mučili (npr. s šili za nohti na nogah)

Cerkve: V Sloveniji imamo svetemu Erazmu posvečeno nekdaj znamenito božjo pot v Soteski pri Straži na Dolenjskem. Njegovo ime najdemo večkrat zapisano v različnih starih urbarjih, iz njega so nastali tudi različni priimki (Rožič, Rožman, Oražem…), najbolj znan pa je Erazem Predjamski.

Erazmovo krščansko ime pomeni ljubeznivega človeka. Zgodovina pove, da je bil Erazem škof v mestu Formia severno od Neaplja. Tu je na današnji dan leta 303 umrl mučeniške smrti. Papež Gregor Veliki pravi, da »telo blaženega mučenca počiva v formijski cerkvi«. Isti poroča, da sta dva samostana, prvi v Neaplju, drugi v Kumah, imela cerkvi, posvečeni temu svetniku. Malo pozneje so sezidali samostan sv. Erazma še v Kimu in še več cerkva v okolici Formie.

Leta 842 so Arabci zavzeli Formio, relikvije sv. Erazma pa so pred njimi rešili v Gaeto, kjer ga je mesto razglasilo za patrona in njemu na čast (obenem z Marijo) posvetilo novo stolnico. V srednjem veku so sv. Erazma uvrstili med štirinajst »pomočnikov v sili«. Bil je priljubljen zavetnik mornarjev in priprošnjik zoper nalezljive bolezni.

Legenda pravi o njem, da je bil doma v sirski Antiohiji in že škof, ko se je pod Dioklecijanom začelo preganjanje kristjanov. Najprej se je Erazem umaknil v skrito votlino gore Libanon. Po vrnitvi v mesto so ga zgrabili, vrgli v ječo in ga s mučenjem silili k odpadu. Škof Erazem je junaško vse prestal in pričal za Kristusa. Prišel je nazaj v ječo, od koder je bil čudežno rešen. Čez čas se je pojavil v Sirmiju (Sremska Mitrovica) in tu spreobrnil množico poganov. Spet so ga zajeli in mučili, vendar ne usmrtili. Nadangel Mihael ga je znova rešil ječe in privedel v Formio, kjer je mirno umrl.

V legendi je komaj kaj zgodovinskega. Hoče pa pokazati, kako je bil Erazem povezan z nebeškimi močmi. Mornarji romanskih dežel so Erazma kot svojega nebeškega zavetnika upodabljali z vitlom, na katerem so navite vrvi na sidro. Na celini so te vrvi razlagali kot črevesje in menili, da so mu s sidrom iztrgali drobovje iz telesa. Zato je postal zaščitnik strugarjev, ki delajo vitle, in priprošnjik ob raznovrstnih bolečinah v črevesju. Ker so ga v libanonski votlini obiskovale divje živali, so se mu priporočali tudi za varstvo zoper živinsko kugo.

Naši predniki so sv. Erazma nekoč zelo poznali in ga častili. Nanj spominja precej priimkov. Njemu v čast so sezidali šest cerkva, skupaj z drugimi »pomočniki v sili« pa okrog dvajset. Neprimerno več je bilo njegovih slik po drugih cerkvah.

Goduje 2. junija.

Čudeži: v samoti na gori v Libanonu je preživel tako, da mu je krokar vsak dan prinašal hrano. Iz ječe je bil dvakrat čudežno rešen; ko so ga drugič prijeli, ga je nadangel Mihael odpeljal v Italijo v Formijo. Med tem potovanjem po morju je nastal močan vihar, ki je grozil, da se ladja potopi. Ko so že mislili, da je prišla zadnja ura, je Erazem razširil roke in glasno molil k Bogu. V trenutku se je morje umirilo in ladja je varno priplula na cilj.

Izrek: po njem je imenovan poseben pojav v zvezi s statično elektriko ob proženju strel na vrhovih ladijskih jamborov,
t. i. »ogenj sv. Elma«.


Besedilo (ni za objavo):
Sveti Erazem je resnična osebnost, čeprav o njem poročajo bolj legende kot zgodovinska dejstva. Znano je, da je bil škof v mestu Formija, še prej pa v Antiohiji, od koder je bil po vsej verjetnosti tudi doma. V času Dioklecijanovega preganjanja je moral pobegniti iz škofije in se umakniti na visoko goro v Libanonu. Po sedmih letih se je vrnil, vendar so ga takoj prijeli, mučili in zaprli. Znamenita legenda o njegovem mučenju pravi, da so mu z vitli trgali črevesje iz telesa, vendar je te muke preživel. V času med enim in drugim mučenjem, ko je bil rešen iz ječe, naj bi bil kratek čas tudi v Sirmiju (Sremska Mitrovica), kjer naj bi spreobrnil štiristo tisoč poganov. Nazadnje je kot škof deloval v mestu Formiji in tam naj bi tudi v visoki starosti umrl.

Ime: izhaja iz grščine, pomeni pa: »ljubek, ljubezniv, prijeten, zaželen«; imenujejo ga tudi sv. Elmo.

Rodil se je v 3. stoletju v Antiohiji, v Siriji,
umrl pa 2. junija leta 303 v Formiji severno od Neaplja v Italiji.

Zavetnik: pristaniškega mesta Gaeta, mornarjev, vrvarjev, strugarjev, tkalcev, domačih živali; pomočnik pri krčih, trebušnih, želodčnih in črevesnih boleznih; pri porodu; pri kužnih boleznih živine, eden izmed 14 priprošnjikov v sili.

Upodobitve: upodabljajo ga kot škofa v škofovskih oblačilih z mitro in s palico, z orodjem, s katerim so ga mučili (npr. s šili za nohti na nogah), pa tudi prizor njegovega mučenja je velikokrat upodobljen (kako mu z vitlom vlečejo čreva iz telesa, tudi stoječ v kotlu).

Češčenje: njegovo češčenje je znano od 6. stol. dalje. Papež Gregor Veliki v pismu škofu Bacavdu oktobra 590 piše, da »telo blaženega mučenca Erazma počiva v formijski cerkvi«.

Čudeži: v samoti na gori v Libanonu je preživel tako, da mu je krokar vsak dan prinašal hrano. Iz ječe je bil dvakrat čudežno rešen; ko so ga drugič prijeli, ga je nadangel Mihael odpeljal v Italijo v Formijo. Med tem potovanjem po morju je nastal močan vihar, ki je grozil, da se ladja potopi. Ko so že mislili, da je prišla zadnja ura, je Erazem razširil roke in glasno molil k Bogu. V trenutku se je morje umirilo in ladja je varno priplula na cilj.

V Sloveniji imamo svetemu Erazmu posvečeno nekdaj znamenito božjo pot v Soteski pri Straži na Dolenjskem. Njegovo ime najdemo večkrat zapisano v različnih starih urbarjih, iz njega so nastali tudi različni priimki (Rožič, Rožman, Oražem…), najbolj znan pa je Erazem Predjamski.

Izrek: po njem je imenovan poseben pojav v zvezi s statično elektriko ob proženju strel na vrhovih ladijskih jamborov,
t. i. »ogenj sv. Elma«.

Goduje: 2. junija.