Upam, da nam pisatelj Zorko Simčič ne bo zameril, če si izposodim naslov, ki si ga je zamislil za spominski esej, ki ga je ob tretji obletnici smrti posvetil filozofu in intelektualcu Milanu Komarju in so ga objavili leta 2008 v Loških razgledih. Na drugem koncu sveta, na drugačen način, pred drugačnimi izzivi, a z enako mero doslednosti, jasnosti, notranje moči je bilo tudi življenje don Natalina polno smisla.

Duhovnik Božo Zuanella. Vir: Erika Jazbar

Kako je na tem koncu še danes, po 80 letih demokracije, zahtevno biti Slovenec

Duhovnik Božo Zuanella je bil na več področjih ikona. V 83 letih bogate tuzemske poti si je z dejanji izklesal podobo dušnega pastirja, ki pozna svoje ljudi, jih ima rad, z njimi vztraja v nehvaležnih krajih, trpi in se veseli; ob njej podobo zavednega Slovenca, ki spremlja, kako se narodna slika njegove zemlje spreminja, kako se slovensko narečje in z njim beneška duša s starejšimi izgublja, kako si slovenščina s težavo utira pot, kako je na tem koncu še danes, po 80 letih demokracije, zahtevno biti Slovenec, kako mladi še naprej odhajajo. Pa raziskovalca in publicista nezaželenih vsebin, pa naj bo to pisanje o protislovenski gonji organizacij, ki so tudi po koncu vojne nadaljevale z asimilacijskim pritiskom, ki se je v teh krajih začel leta 1866, ali z zapisi o slovenskih koreninah te zemlje, ki jih toponomastika in imenoslovje ne moreta skriti. In še navdušenega planinca, ki si ga do pred nekaj leti med hojo na Matajur lahko srečal, saj je na beneškega očaka, dokler mu je zdravje to dopuščalo, hodil vsak dan.

V Matajurju, vasi, ki leži na tisoč metrih in ob vznožju hriba, je tudi preživel glavnino svojega življenja, zadnja desetletja z bratom Paskvalom, diakonom vzhodnega obreda, ki piše ikone. Na tamkajšnji božji njivi pod cerkvijo tudi počiva.

Med hojo na Matajur si Boža Zuanello pogosto srečal. Vir: Erika Jazbar

Obred prvega obhajila v slovenskem jeziku so pred petimi leti v Špetru prepovedali

Pogrebna maša je bila v petek, 9. maja 2025, v Špetru, »njegove« cerkvice v gorskih vaseh ne bi mogle sprejeti množice, ki se je v sončnemu popoldnevu zbrala v največji cerkvi Nadiških dolin. Božo Zuanella je bil v Benečiji osebnost, cenili so ga v širšem prostoru.

Mladi špetrski župnik Alexandre Fontaine je imel zahtevno nalogo iskanja jezikovnega ravnotežja, ki je v cerkvah, ki ne poznajo bogoslužja v slovenskem jeziku, zapletena reč. Pred sabo je imel dve pokojnikovi zadnji želji: evangelij v slovenskem jeziku, ki ga je sam prebral, in slovensko petje zbora Planinska roža iz Kobarida. Mašo je daroval videmski nadškof Riccardo Lamba, ganljive so bile prošnje v narečju in knjižnem jeziku, ki so jih prebrali otroci dvojezične špetrske osnovne šole. Katekizem v slovenskem jeziku poteka namreč v šolskih prostorih, in ne v župnišču. Obred prvega obhajila v slovenskem jeziku so pred petimi leti v Špetru prepovedali, zatočišče so našli na Trčmunu, z novim župnikom lahko poteka v špetrski cerkvi.

Prvo slovensko obhajilo na Trčmunu leta 2020 z duhovnikoma mons. Qualizzo in Božom Zuanello. Vir: Erika Jazbar

Zadnji slovenski čedermac v dolinah

Gospod Božo je bil zadnji beneški čedermac, ki je živel, župnikoval in deloval v domačih krajih. Njegov sošolec in sotrudnik na narodnem polju mons. Marino Qualizza je od dijaških let živel v Vidmu, v Benečijo se je vozil le maševat, od leta 2013 vsako soboto po slovensko v Špeter, ob nedeljah več kot 30 let dvojezično v Dreko. Od lanskega poletja /2024/ mu zdravje tega več ni dopuščalo, na sobratovem pogrebu v Špetru ga ni bilo.

Gospod Božo in mons. Marino bi 29. junija 2025 praznovala biserno mašo. Posvečena sta bila leta 1965 v videmski stolnici, slovenskih novomašnikov z Videmskega je bilo takrat pet, Dionizij Matevčič in Mario Gariup počivata pod Svetimi Višarjami, Renato Quaglia je iz duhovniškega stanu izstopil in je uveljavljen kulturnik ter pesnik v rezijanskem narečju.

Zlata maša v Špetru leta 2015: z leve Božo Zuanella, mons. Dionizij Matevčič, mons. Marino Qualizza in Mario Gariup. Vir: Erika Jazbar

Cerkvice, za katere je odgovarjal, so se kopičile, nazadnje jih je bilo deset

Brata Zuanella sta se rodila v Bijačah v občini Podbonesec, kamor se je družina, ki izhaja iz Matajurja, preselila za nekaj let. Božo se je rodil na božični dan leta 1941, Paskval na veliki petek pet let kasneje, 21. aprila 1946. Rodila sta se v hiši, kjer sta se pred njima rodila dva pomembna duhovnika s priimkom Gujon: Janez, ki je deloval pod Svetimi Višarjami, in sloviti Paskval, ki je bil več kot 60 let dušni pastir v Matajurju.

V Matajur se je družina Zuanella vrnila leta 1965, ko je v domači cerkvi Božo pel novo mašo. Do leta 1971, ko se je vrnil v domače kraje, je bil kaplan v Gallerianu v Furlaniji, v Matajurju je nato ostal do smrti. Leta 1971 je namreč postal župnik na bližnjem Trinkovem Trčmunu, pozneje še v Matajurju, od leta 1988 tudi v Sovodnji in Gorenjem Barnasu. Z leti in smrtjo domačih dušnih pastirjev so se kopičile tudi cerkvice, za katere je odgovarjal, nazadnje jih je bilo deset.

Božo Zuanella med rožinco. Vir: Erika Jazbar

Maše je moral darovati skoraj izključno v italijanščini

Ob vsakem vremenu se je vozil po ozkih gorskih cestah, maše pa je moral darovati skoraj izključno v italijanščini, njegovi predhodniki slovenščini niso dopustili, da bi prestopila prag cerkve, ljudje so to sprejeli, in tako je ostalo. Tu pa tam še kje odmeva slovenska pesem, le v Matajurju se je s Paskvalom Gujonom ohranilo delno slovensko bogoslužje, s katerim je nadaljeval tudi gospod Božo.

Za oltarjem je vztrajal do zadnjega, rad je ponavljal, da bo to delal, dokler mu bodo moči to dopuščale. Tudi ko je bil že hudo bolan, je daroval za največji praznik, za veliko noč, z rešilcem so ga nato peljali v videmsko bolnišnico, kjer je umrl 6. maja 2025.

Pri njegovi formaciji so pomembno vlogo odigrali čedermaci

Narodno zavest je gospod Božo srkal doma, pri njegovi formaciji so pomembno vlogo odigrali čedermaci, ki so takrat še živeli v Benečiji in so med drugim ustanovili kulturno verski list Dom, ki ga je nato tudi sourejal, v njem objavljal znane članke o domači zgodovini, toponomastiki, priljubljene opise planinskih poti. Materni jezik je izpopolnjeval na tečajih v Ljubljani, sestavil je vrsto gesel za Primorski slovenski biografski leksikon, predstavljal stanje in želje beneških Slovencev ob raznih obiskih.

Knjiga Mračna leta Benečije

V širšem prostoru je zaslovel predvsem s knjigo Mračna leta Benečije, v kateri je zbral zapise, ki jih je na podlagi dokumentov objavljal v štirinajstdnevniku Dom /78 nadaljevanj od novembra 1990 do septembra 1994/, o organizacijah, ki so v povojnem času preganjale Slovence. Knjiga je izšla v italijanskem izvirniku leta 1996, slovenski prevod pa dve leti kasneje pri Cankarjevi založbi. Monografijo je podpisal s kratico NAZ, spremno besedo mu je napisal sobrat Marino Qualizza.

Oba sta se zato znašla pred sodiščem, potomci preganjalcev so ju tožili. V sodni dvorani pa se je med obravnavo zbrala množica duhovnikov in laikov, ki so ju prišli podpret, tako da je sodnik od obeh strani zahteval, da se pobotata.

F. R. Proces v Pordenonu, Marino Qualizza, Božo Zuanella, Benečija, Družina, 17. 2. 2002Srečen konec procesa, Marino Qualizza, Božo Zuanella, Benečija, Družina, 17. 3. 2002

Marino Qualizza in Božo Zuanella. Vir: Erika Jazbar

Narodni buditelji so bili v Benečiji v glavnem duhovniki

Gospod Božo Zuanella je bil ponosen Benečan, sogovorniku je rad poudarjal drugačno zgodbo, ki se je pisala pri njih: za Beneško republiko so čuvali mejo, poznali so samoupravo, so prvi Slovenci, ki so prešli pod Italijo in postali moteči element, slovenskih šol niso poznali kot tudi ne povezav z drugimi Slovenci, narodni buditelji so bili pri njih v glavnem duhovniki.

Pokop Boža Zuanelle na pokopališču v Matajurju. Foto: Dom

Poznal je vsak kotiček teh preizkušenih krajev

O Slovenski Benečiji je govoril stvarno, z veliko ljubeznijo in obenem potrtostjo, poznal je vsak kotiček teh preizkušenih krajev, krivice, ki se še dogajajo, ljudi, njihove zgodbe. Z njimi je delil skromno in odmaknjeno življenje, bolečino in otožnost, ki se drži teh krajev, hribovsko redkobesednost, pa tudi lepoto, s katero so obdarovane te vasice, in predvsem bogastvo bistvenega, ki si ga lahko doživel ob vsakem obisku pri njih v Matajurju, ko se je pogovor lahko loteval vsega: neuresničene tranzicije v Sloveniji, pastorale brez duhovnikov, videmske nadškofije, deželne in italijanske politike, vrst kostanja v beneških gozdovih, problematik narodne zavesti in slovenske narodne skupnosti v Italiji.

Erika Jazbar, Beneška čedermaca, Božo Zuanela, Marino Qualizza, Mladika, št. 5, 2025

Milan Gregorič, Božo Zuanella: slovo poslednjega beneškega čedermaca, Domovina, 5. 6. 2025E. G., Naj se Slovenci, Furlani in Italijani nimar imajo radi, Božo Zuanella, Matajur, Dom, 15. 9. 2025

Mojca Ravnik, Bila sta med najpomembnejšimi Slovenci našega časa, Božo Zuanella, Marino Qualizza, Benečija, Delo, 30. 10. 2025

1/10