Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, Lojze Vogrič, Tolmin, Gorica [2]

Milan Komar je takole nadaljeval svoj spominski zapis: »Moram priznati, da sem ob njem, kadar je imel opraviti z Nemci, Italijani, Srbi, imel pogosto jasen občutek slovenske nadvrednosti. /.../ Dr. Vogriču je bilo ponudeno mesto podprefekta, kar pa je on odklonil. Ni maral preveč vidne kolaboracije, pač pa je sprejel skromno podrejeno mesto na prefekturi, s pisarnico v skrajnem stranskem delu prefekturnega poslopja. Od tam je na njemu lasten način naredil veliko dobrega za naše ljudi. Enako kot pozneje v Rimu v prvi dobi zdomstva.«

Odhod v Ameriko: od tovarniškega dela do večerne šole

Jože Velikonja je v že omenjenem članku spregovoril tudi o Vogričevi poti v ZDA. »Prišel je v Ameriko, ker ni trpel negotovosti in so italijanske oblasti dvignile vprašanje njegovega državljanstva – če bi mu ga osporavali, bi ne mogel več vršiti svojih advokatskih poslov. Pospravil je vse svoje in prišel v San Francisco. Tod je začel kot večina emigrantov. Kot begunec v množici brezdomcev. Od tovarniškega dela, kjer je komaj dovolj zaslužil, da je imela družina kaj jesti, do večerne šole in študiranja prava – advokat s priznanji postane študent v novem svetu – pa se ni ustavil.«

Vogrič je bil naposled imenovan za pravnega svetovalca za italijansko in evropsko pravo pri Ameriški banki, njegova žena Viktorija pa je zasedla stolico za italijanski jezik in literaturo na katoliški visoki ženski šoli v San Franciscu.

Komjančevi z Mocverja na pogovoru v Gorici: z leve Mirka, Aleš, Ida, Agata, Simon. VIR: Erika Jazbar

Pet Komjančevih nečakov o stricu Lojzetu 

O dr. Lojzetu Vogriču sem poizvedovala tudi pri njegovih števerjanskih nečakih, Komjančevih z Mocverja, ki živijo med Števerjanom, Jazbinami, Gorico in Štandrežem. Zbrali smo se v Gorici 16. avgusta 2024. Med dveurnim pogovorom so mi Mirka, Aleš, Simon, Agata in Ida z velikim spoštovanjem spregovorili o stricu, ki se je po odhodu v ZDA le enkrat vrnil na Goriško, ostali pa so povezani predvsem s pismi, ter o teti Viktoriji, Tildi, ki bi si zaslužila poseben članek, saj je bila osebnost z nadvse zanimivo življenjsko zgodbo. Prinesli so tudi veliko družinskih slik. Nekatere objavljam v tem članku. Ko smo iskali, kdo je kdo na črnobelih fotografijah, ki segajo daleč nazaj v desetletja, nam je bila v pomoč tudi »kozmopolitska« telefonska agenda tete Tilde, kot je o njej znal povedati Jože Velikonja, ki jo danes hranijo v Gorici.

Agata Komjanc je živela pri stricu in teti v Oaklandu tri leta, ker je v San Franciscu obiskovala višjo srednjo šolo. Povedala je, da je bil stric zelo veselega značaja in je imel rad družbo. Med tednom sta se s teto Tildo vozila v službo v San Francisco, stric v banko, teta na ženski kolidž. Ko sta se vrnila domov, je stric peljal na sprehod priljubljenega volčjaka.

Lojze Vogrič z ljubljenim volčjakom na domačem vrtu. VIR: Erika Jazbar

Slovenci v San Franciscu

Ob sobotah sta šla po nakupih za ves teden, ob nedeljah pa najprej v San Francisco k slovenski maši, popoldne pa je bilo pri njih doma vedno živo. Stric je rad kuhal in vsako nedeljo so imeli na kosilu goste. Vedno so prepevali slovenske pesmi. Stalna gosta sta bila duhovnik Leo Kristanc in vipavski zdravnik Stanko Vrčon, veliki prijatelji so bili Ravnikovi, pa pilot Stanko Kamenšček, duhovnik Janko Žagar in slovenski župnik v San Franciscu Vital Vodušek. Med prijatelji je bil tudi pisatelj in ameriški vojaški strokovnjak Andrej Kobal, pri njih sta nekaj časa živela duhovnik Alfonz Čuk in zdravnik Mirko Špacapan. Slovenska skupnost v San Franciscu je bila takrat številna, danes nekoliko peša. Oba Vogriča sta bila v skupnosti dejavna, pomagala sta na različne načine.

Pri Vogričevih doma v Oaklandu, sedijo z leve: Lojze Vogrič, Leo Kristanc, kanonik Janez Kraljič, Lojzetova sestra Rožica Vogrič, dr. Stanko Vrčon, stojita z leve Viktorija Komjanc Vogrič in Stanko Kamenšček (1968) . VIR: Erika Jazbar

Iz tovarne se je zvečer vračal s krvavimi žulji

Ida Komjanc je spomnila, da je bil stric Lojze star 48 let, ko je prišel v ZDA, in je moral začeti od ničle, tako kot vsi slovenski begunci. Bil je delavec v tovarni vijakov, da je preživljal družino, zvečer pa je hodil na tečaje, da je ponovno doštudiral pravo. Zanj je bilo zelo težko, saj so bili doma premožni, imeli so služkinje, povrhu je bil najmlajši otrok in edini sin, deležen je bil zato posebne pozornosti. Ni bil vajen ročnega dela, njegove roke so dotlej poznale samo pisalo. Iz tovarne se je zvečer pogosto vračal s krvavimi žulji. S trdno voljo pa je doštudiral in opravil odvetniški izpit.

Dom Vogričevih v Oaklandu. VIR: Erika Jazbar

Njihova hiša je bila zatočišče za Slovence

Strica je prvič srečala jeseni leta 1966, ko je šla študirat na višjo srednjo šolo v Kalifornijo. Prej ga je poznala samo po slikah, ki so bile priložene pismom, ki jih je pošiljal družini. Teta Marija ji je tudi pripovedovala, kako je bilo teti in stricu težko, ko ga je žena Viktorca, tako jo je on klical, vsak dan hodila iskat v službo, da bi se skupaj peljala iz San Francisca domov v Oakland in sta se zaradi kolegov morala pogovarjati v italijanskem jeziku. Bal se je namreč, da bi sicer izgubil službo.

Ko sta si s teto opomogla, sta veliko pomagala Slovencem, ki so prihajali v ZDA, bila sta jim v oporo in jim pomagala, da so pridobili ameriško državljanstvo. Njihova hiša je bila vedno odprta, neke vrste zatočišče za Slovence.

Pisal je članke za Ameriško domovino

Doma so imeli veliko garažo, ki je bila polna knjig in dokumentov. Bili so naročeni na vse mogoče slovenske revije in časopise, stric je imel star pisalni stroj, na katerega je stalno pisal, si dopisoval s številnimi ljudmi po svetu, pisal članke za Ameriško domovino. Veliko je bral in s teto sta se pogovarjala o vsebini knjig ter člankov. Tudi teta Viktorija je veliko pisala in se pripravljala na pouk, med drugim je za svoje dijakinje prevedla Božansko komedijo v angleščino.

Stric Lojze se je rad hecal in se na ves glas zasmejal. Tudi petje in glasba sta mu bila pri srcu. Rad je prepeval še posebno slovenske narodne pesmi in poslušal opero, med poslušanjem je z desno roko tudi taktiral. S sestro Rožico sta rada marsikaj zapela.

Ko je kdo iz Kalifornije prihajal na obisk na Mocverje, sta starša vedno poskrbela, da sta stricu poslala ploščo Slovenskega okteta ali narodno zabavne glasbe, pa tudi slovenske knjige, za katere je bil zelo hvaležen, še posebej če so obravnavale zgodovino in politiko.

V domači kleti v Oaklandu Oskar Borin, Lojze Vogrič in Leo Kristanc. VIR: Erika Jazbar

Ko so odprli steklenico penine

V Oaklandu sta imela tudi klet, vino je sam prideloval skupaj z drugimi Slovenci, grozdje pa so šli trgat na kako kmetijo. Vedno se je nasmejan spomnil letine, ko so prvič pripravili peneče vino, na kosilo je povabil goste, da bi penino pokusili. Čakali so s kozarci v roki, odprl je steklenico in je iz nje prišel samo plin, penine ni bilo. Do solza so se vsi nasmejali, stric pa je ves večer ponavljal, da je to bil pravi čudež. Pisal je na Mocverje Idinemu očetu, naj mu pojasni, zakaj se je tako zgodilo. Če se Ida prav spominja, je bilo v steklenico dodanega preveč riža.

Tudi njega so partizani prišli iskat, da bi ga odgnali

Mirka Komjanc je povedala, da so jim na Slapu po vojni zaplenili domačijo, imeli so mlin, pošto, gostilno in trgovino. Bili so premožna družina, imeli so stike s Pelizzovimi v Čedadu, ki so bili na tistem koncu najbolj ugledna družina. Pelizzovi hranijo v arhivu korespondenco med družinama. Leta 1944 so nekateri domačini prišli obvestit Lojzetovi sestri, naj se umaknejo drugam, sicer ne bodo dočakali jutra. Tudi njega so partizani prišli iskat, da bi ga odgnali, a se je rešil. Na glavnem trgu v Tolminu je imel odvetniško pisarno, bil je tudi notar, po vojni so razlastili tudi tolminsko stavbo. Preselili so se v Gorico in živeli v stanovanju v mestu.

V Števerjan je po selitvi v ZDA prišel samo enkrat, bilo je to v 70. letih, ostal je nekaj tednov. V Jugoslavijo ni šel, po letu 1945 ni več prestopil meje. Teta pa se je vračala vsaki dve leti, v Števerjanu je obiskovala mamo, tudi ona ni šla čez mejo, šele v zadnjih letih, ko se je čutilo, da prihaja demokratizacija. Takrat so jo edinikrat peljali na Sveto Goro.

Beležnica dr. Lojzeta Vogriča (SI_PANG/1241 Alojz Vogrič, t. e. 19). VIR: Erika Jazbar

Pokopana sta v grobnici na pokopališču v Oaklandu

Simon Komjanc je povedal, da so bili ponosni na strica, o njem se na Goriškem ni veliko pisalo ali govorilo, vedeli pa so, da je bil pomemben lik, da je bil zelo cenjen. Z njim so si dopisovali, zelo rad jim je pisal, tudi v pismih je vedno kaj hudomušnega napisal. Iz ZDA so jim pošiljali tudi pakete z oblekami, igračami, ostali so zelo povezani. O vojnem času in begunstvu pa jim je teta le zelo redko kaj povedala.

Stric in teta sta pokopana v grobnici na katoliškem pokopališču v Oaklandu, na nagrobniku je relief Brezjanske Marije v nabrežinskem kamnu. V drugem grobu sta pokopani stričevi sestri in mama, ki so umrle v ZDA. Oče je umrl v Rimu, tretja sestra pa je bila ubita med prvo svetovno vojno na Slapu.

Nagrobnik s podobo Brezjanske Marije v nabrežinskem kamnu na pokopališču v Oaklandu. VIR: Erika Jazbar

Teta Viktorija je bila učiteljica

Teta Viktorija je bila učiteljica, v 30. letih so jo poslali v Toskano, kjer je diplomirala, leta 1941 se je vrnila v Gorico, kjer je poučevala na slovenskih in italijanskih šolah do preselitve v Rim. Maja 1945 so jo v Gorici aretirali in odpeljali v zapor v Ljubljano, kjer je ostala več mesecev. Da se je rešila, je posredoval pisatelj France Bevk, ki je poznal njeno delo v vojnem času. Bila je med drugim tudi pomemben člen mreže, ki je pomagala slovenskim internirancem v Gonarsu. Iz ljubljanskega zapora je videla, kako so odpeljali Narteja Velikonjo v smrt.

Vsak dan svojega življenja je šla k obhajilu. Kjerkoli je bila, je poiskala cerkev in mašo. Ko se je odselila v ZDA, so ji italijansko diplomo priznali in je učila v dekliški šoli, visoko so jo cenili, v šoli visi tudi njena slika.

S kolesom v Rim

Aleš Komjanc je v spominih na strica Lojzeta napisal. »Bilo je verjetno junija ali julija 1949, ko je bil stric Lojze s sestrama na obisku na Mocverju, zelo rad je imel fige, stric Ivo pa mu je rad ponagajal. Naročil mi je, naj mu pokažem vrsto fig, ki rastejo za hišo ob Pintarjevem vinogradu, ki jih je pred tem pomazal s papriko. Stric Lojze je ugriznil prvo zrelo figo in začel močno kašljati, nato pa se je nasmejal.

Ko se je preselil v Rim, so pravili, da je šel s kolesom, ker bi bilo zanj z vlakom preveč nevarno. Na poti ga je spremljal župnik iz Štmavra Jože Vošnjak. (Jože Vošnjak (1912–1977) se je rodil v Botričnici v fari Šentjur pri Celju, posvečen je bil leta 1937 v mariborski stolnici, leta 1944 se je pred Nemci umaknil v Ljubljano. Sledilo je službovanje na Goriškem: od julija 1944 do oktobra 1949 v Štmavru, nato do konca leta 1955 v Jamljah. S Primorske je nato šel na Koroško, najprej v Sveče, nato je do smrti deloval v Št. Janžu.)

Ko sta se vsak dan ustavila v cerkvah, da bi Vošnjak maševal, so župnik in mežnarji različnih cerkva iskali mero obleke za strica, ker so bili prepričani, da je on duhovnik in Vošnjak strežnik.

Lojze Vogrič je bil veselega značaja. VIR: Erika Jazbar

Zunaj sta bila partizana, ki sta ga prišla »aretirat«

Za sveto leto 1950 nas je mama peljala v Rim in smo nekaj dni stanovali pri stricu Lojzetu in teti Tildi. Takrat sem prvič videl črnca, mobilne stopnice in živalski vrt. Svetovali so mu, naj ne živi več v Rimu, ker tudi tam ni bil varen, zato so se odločili, da se preselijo v Kalifornijo, ker so tam imeli znance.

Ko sem pred 35 leti iskal podatke za denacionalizacijo stričeve lastnine, mi je domačin pripovedoval, da je bil kot mlad domobranec na straži na Mostu na Soči, da bi partizani ne nadlegovali stričeve družine, ko je leta 1944 odhajala v Gorico. Stric je pripovedoval, da mu je neki večer med britjem doma na Slapu nerodno padlo ogledalo, kar ga je rešilo. Zunaj sta bila namreč partizana, ki sta ga prišla aretirat. Ko sta slišala ropot, sta se zbala, da so v hiši Nemci, in sta odšla.

Starejša gospa s Slapa pa mi je povedala, da je stričevo sestro Marijo med prvo svetovno vojno zadel v glavo del italijanskega šrapnela in jo ubil. Na pokopališču v Ročah je še danes obeležje.

Stric Lojze je bil tudi moj birmanski boter, z denarjem, ki nam ga je poslal, mi je stric Mario kupil uro. Ko smo bili majhni, pa so nam večkrat poslali darilne pakete z oblekami in kako igračo.«

1/8