Erika Jazbar, duhovnik in čedermac Marino Qualizza 1940–2025, Benečija, Mladika
Erika Jazbar, duhovnik in čedermac Marino Qualizza 1940–2025, Benečija, Mladika
Mons. Marino Qualizza. Vir: Erika Jazbar
Marino Qualizza je, odkar pomnim, izžareval nekaj posebnega, podobno sem na Goriškem občutila ob srečanjih s Francem Močnikom: nesojeni škof. To je bil, ker se je v besedah in dejanjih držal Resnice, politični in družbeni kontekst bi namreč velevala drugače. Ker je Resnico dojemal v polnosti in se ni zadovoljil z njenimi mehkejšimi podzvrstmi ter je pri njej vztrajal, je danes možno to, kar je bilo takrat nepojmljivo.
Zamejski in matični Slovenci, Furlani, kolegi teologi, profesorji, morje študentov, ki so danes duhovniki in katehisti na različnih koncih dežele in sveta, slovenski verniki, ki se jim je iz Vidma posvečal desetletja, bralci njegovih teoloških tekstov, kolumn v tedniku La vita cattolica, uvodnikov v petnajstdnevniku Dom – z naštevanjem bi lahko nadaljevala – so to čutili, vedeli, globoko so ga spoštovali, visoko cenili, ob vesti o njegovi smrti iskreno žalovali.
Mons. Qualizza (v četrti vrsti tretji z desne) v videmskem semenišču v šolskem letu 1959/1960. Vir: knjiga Benečija naš dom
V Podutani se je formiral ob liku bojevitega duhovnika Angela Cracine
Mons. Marino Qualizza je umrl 22. maja 2025 v 85. letu starosti v duhovniškem domu v Vidmu, kjer je bil zadnja desetletja, v furlanski prestolnici pa je živel od dijaških let. Pri 12 letih je zapustil rojstno vas Podutana, kjer je v času njegovega otroštva mrgolelo otrok, in cerkev sv. Lenarta, kjer je bil krščen in je leta 1965 pel novo mašo. Tam se je tudi formiral ob liku bojevitega duhovnika Angela Cracine.
V cerkvi sv. Lenarta je bil krščen tudi »furlanski Krek« Luigi Faidutti, ki se je rodil slovenski materi in furlanskemu očetu v Škrutovem, življenjska pot ga je zadnja leta peljala daleč od doma, saj počiva v ruskem Kaliningradu oz. takratnem Königsbergu.
Mons. Marina Qualizzo pa so po pogrebni maši v cerkvi v Špetru, kamor se je drugič v nekaj tednih podal darovat pogrebno mašo videmski nadškof Riccardo Lamba, pospremili k zadnjemu počitku na domačo božjo njivo. Z Nadiškimi dolinami in Slovensko Benečijo je ostal vse življenje neločljivo povezan.
Posvet o odnosih med Furlani in Slovenci leta 1992 v Čedadu. Z leve stoji mons. Duilio Corgnali, videmski nadškof Alfredo Battisti, mons. Marino Qualizza, mons. Aldo Moretti Vir: knjiga Benečija naš dom
Iz slovenskih duhovniških vrst je bil mons. Marino še zadnji čedermac
Iz slovenskih duhovniških vrst je bil mons. Marino še zadnji čedermac, umrl je le nekaj tednov po sobratu Božu Zuanelli, s katerim sta bila odlična ekipa, pa čeprav sta bila na prvi pogled različna, saj je bil Božo hribovski župnik in terenski raziskovalec, Marino pa teolog in profesor prefinjene ironije. Živela sta vsak na svojem koncu, oba pa sta živo utripala za slovenstvo, ljubila Benečijo, ohranjala skupnost in občestvo vernikov. Njuno poslanstvo odslej lahko nadaljujejo le laiki, saj zavednih slovenskih duhovnikov ni več. Mons. Qualizza je bil zadnji od zadnjega letnika slovenskih novomašnikov, ki so bili posvečeni leta 1965 v videmski stolnici. Na praznik sv. Petra in Pavla bi Božo in Marino praznovala biserno mašo.
Bil je zelo cenjen in priljubljen profesor, teolog, publicist
Prvo italijansko besedo se je Qualizza naučil, ko je prestopil prag osnovne šole, saj so v vasi vsi govorili edinole slovensko narečje. Leta 1952 je zapustil Podutano in vstopil v videmsko semenišče, začela se je njegova študijska pot, ki ga je po posvetitvi vodila na papeško univerzo Gregoriano v Rim, kjer je doktoriral iz teologije. Odklonil je ponudbo, da bi nadaljeval pot v vatikanski diplomaciji, vrnil se je v Videm, kjer je bil 45 let profesor v semenišču, 25 let je vodil tudi šolo za višje teološke študije v Vidmu, pri kateri je bil leta 1986 med ustanovitelji.
Mons. Marino Qualizza je bil zelo cenjen in priljubljen profesor, teolog, publicist, v videmski nadškofiji referenčno ime za teološke študije, poznan je bil tudi na državnem nivoju, saj je podpisal vrsto monografij in znanstvenih tekstov, na katerih so študirale generacije študentov in duhovnikov, več mandatov je bil član vodstva Italijanskega teološkega združenja (1989–2004).
O teologiji ni le predaval in pisal strokovnih besedil, znal jo je tudi posredovati širši publiki. Z rubriko Teolog odgovarja se je od leta 1978 oglašal s strani tednika videmske nadškofije La vita cattolica. Njegova besedila so bila berljiva, jasna, tehtna.
V Vidmu je bil za krajše obdobje stolni župnik (1984–1987), takrat je uvedel mesečno slovensko mašo za Slovence, ki živijo v mestu, bil je tudi kanonik, ravnatelj združenja, ki skrbi za oskrbo duhovnikov, ter duhovni asistent središča za ekumenizem (CRAE).
V prvih vrstah, ko je bilo treba braniti pravice slovenskih ljudi
Za Slovence je bil mons. Marino Qualizza moralna avtoriteta, saj je stal v prvih vrstah, ko je bilo treba braniti pravice slovenskih ljudi. Slovenski jezik, identiteta in kultura so neločljivo povezani s krščanskimi koreninami, je ponavljal. Deloval je iz Vidma z vsakokratnimi vožnjami v Dreko, Špeter, Čedad, z institucionalnimi srečanji, govori in nastopi, ki so bili vedno trezni in jasni.
Dokler mu je zdravje to dopuščalo, se je 37 let vozil vsako nedeljo maševat v Dreko, najmanjšo, najbolj odročno in oddaljeno vasico Nadiških dolin, ki je po zaslugi njegovih tedenskih poti ohranjala dvojezično bogoslužje. Na dreško občestvo je bil ponosen, ustvarila se je prava družina, je pravil. Spominjam se rožince izpred nekaj let, poletnega praznika ob velikem šmarnu, ki je za te od odseljevanja izpraznjene kraje velik dogodek, ker se takrat nekateri izseljenci vračajo v domačo vas. Kako so bili verniki potrti, ko jim je župnik povedal, da gaspuda Marina tokrat ne bo, ker z zdravjem ni v redu.
Med procesijo sv. Marka v Matajurju. Vir: knjiga Benečija naš dom
Ob sobotah je maševal v Špetru, pri edini slovenski maši v Benečiji
Od leta 2013 se je ob sobotah pod večer vse do lanskega poletja vozil v Špeter, kjer so uvedli slovensko večerno nedeljsko mašo, ki je edina slovenska maša v videmski nadškofiji. S kakšnim veseljem je v zadnjih letih spremljal skupine prvoobhajancev, ki so sledile verskemu nauku v slovenskem jeziku! S kakšnim navdušenjem je sprejel zbirke sodobne religiozne poezije, ki jo v slovenskem knjižnem jeziku piše Benečanka in katehistinja Anita Bergnach. Zanjo je napisal spremno besedo in napisal jo je tudi za italijansko izdajo, ki bo v kratkem izšla v Firencah.
Mons. Marino Qualizza. Vir: Erika Jazbar
Pisal je o »bogati in trpeči duši« Benečije
Mons. Marino Qualizza je bil od leta 1982 vse do smrti tudi odgovorni urednik petnajstdnevnika Dom, kulturnega in verskega lista, ki so ga leta 1966 ustanovili beneški duhovniki. V vsaki številki se je oglašal z uvodniki, ki jih je najraje pisal v narečju, v njih je bodril domače ljudi, poudarjal ohranjanje slovenske identitete, opisoval lepoto beneških dolin, pa tudi evangeljskega sporočila, z navdušenjem komentiral vsak nov znak živosti slovenske skupnosti.
Ob njegovi 80-letnici so izbor uvodnikov izdali v zajetni knjigi Benečija naš dom (Zadruga Most, 2020). Bralec v njej na najbolj neposreden način srka »bogato in trpečo dušo« te zemlje.
Krog okoli Doma pa je bil v desetletjih, ko na Videmskem ni bilo uradnih katoliških društev in organizacij, pobudnik številnih pobud, knjig, raziskav, političnih akcij, srečanj, povezovanj.
Zlata maša v Špetru leta 2015: z leve Božo Zuanella, mons. Dionizij Matevčič, mons. Marino Qualizza in Mario Gariup. Vir: Erika Jazbar
Vsako priložnost je izkoristil, da je spregovoril o Beneški Sloveniji
Mons. Marino Qualizza je – z razliko od sobrata Boža – z večjo lahkoto sprejemal nastope v javnosti. Vsak intervju, okroglo mizo in predstavitev je izkoristil, da je spregovoril o Beneški Sloveniji. Z njim je bila tudi vsaka vožnja po Vidmu ali Čedadu doživetje, saj je za marsikatero stavbo, ulico, trg znal povedati, kako so bili v stoletjih povezani s Slovenci, z avtohtono prisotnostjo naših ljudi v obeh mestih. Podatke je kar trosil iz rokava. Ko bi ga med vožnjo kdo snemal, bi to bilo dovolj za vodnik po živetih sledovih slovenske prisotnosti v obeh središčih.
Pred snemanjem oddaje Pričevalci v cerkvi sv. Lenarta v Podutani z Jožetom Možino 31. avgusta 2020. Vir: Erika Jazbar
Med Pričevalci Jožeta Možine
Avgusta leta 2020 je sprejel, da bo gost oddaje Pričevalci Jožeta Možine. Snemanje je v cerkvi sv. Lenarta trajalo več ur, ob njegovi 80-letnici je bilo na sporedu v dveh delih 10. in 17. novembra 2020 in je še danes na voljo v spletnem arhivu RTV Slovenija. V treh urah oddaje je z melodijo beneškega narečja, umirjenostjo misli in duha preletel svoje bogato življenjsko pot, po kateri je stopal s trdnim korakom in s pogledom naprej.
Pred snemanjem oddaje Pričevalci v cerkvi sv. Lenarta v Podutani z Jožetom Možino 31. avgusta 2020. Vir: Erika Jazbar
F. R. Proces v Pordenonu, Marino Qualizza, Božo Zuanella, Benečija, Družina, 17. 2. 2002Srečen konec procesa, Marino Qualizza, Božo Zuanella, Benečija, Družina, 17. 3. 2002
Erika Jazbar, Beneška čedermaca, Božo Zuanela, Marino Qualizza, Mladika, št. 5, 2025
Erika Jazbar, Marino Qualizza (1940–2025), Benečija, Družina, 8. 6. 2025
