Popoldne se je odvila okrogla miza s štirimi izjemnimi misleci. Pod naslovom Evangelizacija z glasbo je pogovor tekel »o krščanski umetnosti nasploh ter o poklicanosti in poslanstvu cerkvenega glasbenika danes: Kako lahko rastemo v tej poklicanosti in kje so izzivi?« Sodelovali so Jurij Bizjak, Katarina Kompan Erzar, David Bandelj in Andrej Misson, povezoval pa jih je Jože Bartolj z Radia Ognjišče.

Uvodni izziv so predstavljale besede papeža Frančiška: »Umetnost ni razkošje, ampak je potreba duha. Ni beg, ampak odgovornost, povabilo k delovanju, opomin, krik. Vzgajati za lepoto pomeni vzgajati za upanje. Upanje pa ni nikdar ločeno od drame bivanja: gre skozi vsakodnevni boj, skozi napore življenja, izzive tega našega časa.«

Bizjak: Navezal se bom na to, kar sem že zjutraj omenil, in sicer, kakšen velikanski vpliv ima glasba na človeka, na vzgojo človeka; bolj kot si mislimo. In začel bi takole: v naših časih, ki so nekako zmešani – pa ni prvič, so že bili, veste, so že bili dosti – bom začel z mislijo iz preroka Habakuka. Takole piše: »Ko se prodirajo temelji, kaj naj naredi pravični?« (Ps 11,3). Ob tem vprašanju, si je Habakuk rekel: »Zdaj bom šel na svoj stolp, na opazovalnico in bom Gospoda vprašal glede tega.« In odgovor, ki ga je dobil, je bil res za vse večne čase. Kaj mu je Gospod rekel? »Če pravični, verni, zvesti – kakorkoli to vzamete – odpade, njegova duša Bogu ne bo ugajala. Če pa ostane, bo pravični v svoji veri živel.« »Napiši na plošče, vkleši za vse večne čase!« (Hab 2,2-4). To je izhodišče za vse probleme, ki se kopičijo okrog nas. To nam vedno ostane, naša vera, ko gre vse narobe in gre vse navzkriž. To je prvo.

Naša vera nam vedno ostane, tudi, ko gre vse narobe in gre vse navzkriž.

Drugo, kar sem že dostikrat rekel. Čeprav smo nekako v manjšini, svet teče naprej po približno desetini človeštva. Spominjajte se tega dostikrat! Tako je bilo pri izvoljenem ljudstvu: enajst rodov je šlo po svoje, eden je ostal; desetina je ostala. Podobno imamo pri Izaiju (Iz 6,13) in pri Zahariju (Zah 13,8-9), in tudi danes imamo približno desetino nedeljnikov. Po desetini teče svet naprej, zgodovina. Ni treba, da smo v strahu, nikoli.

Misson: Prvi poudarek, ki bi ga rad dal je, da v liturgiji glasba po tradiciji ni bila spremljevalni del, ampak nosilni del slovesnega bogoslužja. Missa cantata pomeni, da se mi k Bogu slovesno obrnemo s petjem. Se je pa s časom to spremenilo in zlasti po II. vatikanskem koncilu je glasba postala sopotnica in spremljevalka. Gregorijanski koral je bila tista oblika, ki smo jo uprabljali v liturgiji in prve oblike večglasja iz njega izvirajo. Mislim, da je bilo v ozadju tega razvoja Sveto pismo, predvsem ideja, da so udje povezani v neko harmonično celoto. Vsak del človeškega telesa je do neke mere samostojen, pa vendar telo deluje kot harmonična celota. 

Potem je tu nova pesem. Zdi sem mi, da vsaka generacije mora Boga poiskati skozi neko novo pesem. Kakšna ta je, je velika odgovornost. Po eni strani jo gradimo na osnovi tradicije, po drugi strani moramo dodati nekaj novega. Vprašanje je, ali so radikalne spremembe dobre. Cerkev je bila tudi zelo pogosto občutljiva, da umetnosti ni postala sama sebi namen. Larpurlartizem sam po sebi ni bil slab. Mislim, da je Tridentinski koncil prvi razčiščeval, naj glasbena dela ne bodo predolga, naj bodo besedila jasno razumljiva, ne pa, da gre za neke neskončne melodije, ko poslušalci ne vemo več, kaj spremljamo. Vsaka generacija bi se morala prizadevati za to. 

Zdi sem mi, da vsaka generacije mora Boga poiskati skozi neko novo pesem. Kakšna ta je, je velika odgovornost.

Naslednja stvar, ki bi jo omenil je, da je Katoliška cerkev zrasla na osnovi antičnega prostora, tako je strukturirana mišljenjsko in umetniško. Cerkev je bila pravzaprav nad aristokracijo, s katero smo v umetnosti tekmovali. Umetnost je bila dolgo časa aristokratska, tudi glasbena, likovna, jezik. Danes se v umetnosti bližamo profanosti. Edino oblačil še nismo zamenjali. Na primer v Šentvidu me zabava, ko mladina pleše v pisanih radostnih oblačilih, potem pa pridejo duhovniki v stromodnih oblekah. Se mi zdi, da bi bilo pametno poiskati vsaj neko primernejšo obliko plašča in tudi glasbo gledati kot del neke umetniške celote, s sakralnimi prostori vred.

Kompan Erzar: Jaz bi kar nadaljevala dosedanje misli. Tudi znanost ima težavo glede vednosti, in gre skozi podoben proces razmišljanja. Na začetku svojega raziskovanja, se najprej zdi, da hitro »vse ve«. Potem pa, ko se začnejo odpirati vedno bolj detajlna in globlja vprašanja, ugotovi, da v bistvu samo na drugačen način dostopa do istih večnih resnic. Pri čemer pa skozi svoje iskanje lahko odkrije ogromno zanimivih, uporabnih in tudi pomembnih dejstev. 

Pri raziskovanju glasbe, vpliva glasbe in pomena glasbe za človekovo doživljanje, delovanje in razvoj, je bila pot podobna. Prve raziskave so se predvsem poglabljale v to, kako na človeka vpliva različna vrsta glasbe, kako se ob njej razvija posluh, melodične in ritmične sposobnosti, kaj se dogaja s počutjem. Na bolj površinski ravni je to pripeljalo do ustvarjanja programske, kvazi didaktične glasbe, ki naj bi razvijala inteligenco, prinašala notranji mir ipd. Vendar se je izkazalo, da stvar vseeno ni tako zelo preprosta. 

Glasba je postala zanimiva kot način artikulacije globljega doživljanja.

Kasnejše raziskave so se zato lotile bolj podrobnega raziskovanja glasbe kot kompleksnega »dražljaja«, za katero se je izkazalo, da se dotika najglobljih temeljnih, čustvenih, organskih in fizičnih dimenzij našega doživljanja. Glasba je postala zanimiva kot način artikulacije globljega doživljanja ali pa videnja sveta okrog sebe. Dokazano je, da skozi glasbo lahko dostopamo do globjih vsebin notranjega doživljanja. Že na sami organski ravni je prav glasba tista, ki aktivira največji del naših možganov hkrati. Recimo, da je tista oblika delovanja, ali pa dejavnosti, ki bo zajela celoto človekovega doživljanja: čustva, misli, telesno doživljanje in hkrati občutje povezanosti in vključenosti v celoto življenje kot tudi v celoto sveta.

Pri raziskavah se pravzaprav ne gleda več toliko, kateri žanr, katera melodija, dur ali mol, in na kakšen način vpliva na neko določeno čustvo, ampak se išče, kako lahko glasba skozi ustvarjalca nagovori na poseben način vsakogar od nas. Tisto, kar bomo mi najbolj slišali, je seveda tista glasba, ki nas pelje v odnos.

Tisto, kar bomo mi najbolj slišali, je seveda tista glasba, ki nas pelje v odnos.

Bandelj: Svoje razmišljanje sem naslovil »Trije nivoji evangelizacije za cerkvene glasbenike« in ga podnaslovil »razmišljanje nekje na meji herezije«. Zakaj? Izhajal sem iz posega papeža Frančiška in ga povezal z Dostojevskim: »Lepota bo odrešila svet«. Ob premišljevanju sem ugotovil, da je verjetno lepota že odrešila svet. Ena anekdota mi je prišla na misel. Ko je Mozart prišel v nebeško slavo, ga je sprejel sam Bog Oče in mu rekel: »Mozart, ker si za časa življenja pisal tako sublimno glasbo, boš postal dirigent angelskih zborov.« Ker je pa Mozart vedel, da te časti ni vreden, saj je bolj visoko kot sebe cenil Bacha, je Bogu odvrnil: »Hvala, Gospod, za tako čast. Kaj pa Bach?« Gospod Bog ga pogleda izpod čela in mu reče: »Ja, Mozart, Bach sem pa vendar jaz.«

Ali smo dandanašnji glasbeniki še sposobni napisati kaj takega kot Bach in Mozart, ne bom sodil. Sem pa razmišlal, ali smo kot glasbeniki sposobni – ker smo v službi liturgije – tudi drugače v svoji nenedeljski prozi vsakdana oznanjati Sporočilo z velikim S. Liturgija je višek kristjanovega tedna, tedenski obisk pri Gospodu, ki je naša tolažba, zavetje, ki nam daje smisel, ki se nam daje v hrano in je vir naše moči. Ne pretiravam. To so dejstva, ki so za kristjana vsakdan.

Liturgija je višek kristjanovega tedna, tedenski obisk pri Gospodu, ki je naša tolažba, zavetje, ki nam daje smisel, ki se nam daje v hrano in je vir naše moči.

Kateri so tisti posegi, ki jih moramo kot glasbeniki, senzibilni, čuteči, izobraženi, opraviti v širšem življenju Cerkve z veliko začetnico in z malo začetnico?

Misson: O evangelizaciji pa naslednje. Morda je dobro izhajati iz besede, torej, eu‑angelus. Kaj to pomeni? To so dobri prinašalci, oziroma prinašalci dobrega. Torej, morda je treba tako razmišljati, da če tudi glasbeniki prispevamo k evangelizaciji, naj bo to nekaj dobrega. Pa ne samo v tem moralnem smislu, tudi v umetniškem smislu. Mene vedno preganja ena šaljiva misel iz Stare zaveze. Namreč, Bog je rekel, naj mu za darove ne prinašamo pohabljenih živali. Tudi glasbeniki po svoje prinašamo darove. In vedno, vedno me je nekako strah, da je kakšno moje darilo Bogu preveč pohabljeno. In si želim, da bi to moje darilo bilo dobro in da bi ga seveda tudi drugi tako sprejeli.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (4/2025).