Ana Pučnik (Slovenska Bistrica), zborovodkinja MPP-ja, organistka

Hvalnico pojem Bogu na strune svojih dni, pojte z menoj Gospodu in ga slavimo vsi. Ena izmed prvih duhovno-ritmičnih pesmi, ki sem jo prepevala kot micena deklica in obenem formula za srečnega Jezusovega učenca. No, ni ravno ena plus ena, je pa blizu matematične enačbe s to razliko, da smo vsi na isti strani. Vsi za isto stran. Vsi za Boga. Z vsem, kar smo, kar imamo in kar damo. Čas se spreminja, a Bog je isti.

Čas se spreminja, a Bog je isti.

Čas se spreminja, nas pa je vedno bolj strah. Česa? Včasih se mi zdi, da smo nenehno na preži pred nečim, pa se naposled izkaže, da je to le – bacek v skrinjici. Vsak se sam sooča s svojimi dvomi in strahovi, prihajajo časi, ko se cerkve prej praznijo kot polnijo, ko smo ljudje v strahu pred izpostavljanjem in raje nekje potiho ustvarjamo. Kako zelo človeško razmišljanje, z zelo majhno dozo Boga ali celo brez njega. Velikokrat se pojavi lažja rešitev ali: »bom sama«. A ta možnost je zelo izčrpavajoča in predvsem brez Boga. Imeti upanje in delati z vsem, kar sem; delati za skupno dobro – skoraj gotovo nas k temu kliče Oče.

Največji problem današnje Cerkve je, da želimo vsepovsod – ne zgolj v glasbi – delati vse sami, zato postavljamo sisteme, ki so od nas odvisni. Pri tem pa pozabimo, da to ni niti blizu namena, zaradi katerega smo bili postavljeni na ta svet; v točno določeno cerkveno skupnost. Težje se povezujemo, saj zaradi hitrosti poteka življenja sklepanje kompromisov in iskanje skupnega jezika ni najbolj priročna stvar. Zahteva potrpljenje, čas in veliko mero ljubezni, slednje pa nam vsepovsod manjka. Zasidrani smo v različnih pravilih in normah, kako bi moralo nekaj pri bogoslužju izgledati. Popolnoma se strinjam: okvirji morajo biti, a sliko smemo slikati izvajalci vedno znova in z veliko ljubezni. Ljubezni do vseh, ki so del izvajalske prakse ter z ozirom na ljudi, ki sedijo v cerkvi. Da stremimo k temu, da ponudimo kakovost v sorazmerju z ljubeznijo in srcem, naravnanim na Resnico. Potem dobi tudi glasba sama smisel za izvajalce in poslušalce.

Največji problem današnje Cerkve je, da želimo vsepovsod – ne zgolj v glasbi – delati vse sami, zato postavljamo sisteme, ki so od nas odvisni.

V slovenskem prostoru imamo ogromno priložnosti, ki bi ne glede na čas lahko pomagale pri ohranjanju kakovostne cerkvene glasbe in rasti števila usposobljenih glasbenikov. Tako bi lahko večkrat tudi jaz sama stopila iz udobja kavča ter se povezala z ustvarjalci okrog sebe. Da bi skupaj spili čaj, pri tem odkrili kakšen nov okus – različne poglede – ter tako usklajevali mnenja.

Ne manjka veliko, le malce bolj odprta srca in želja, da bi vsi skupaj pogled usmerili v Upanje. Da bi večkrat videli potencial sočloveka in mu nesebično pomagali. Da se ne bi zasedeli na lastnih stolčkih, marveč s tem, kar znamo in smo se naučili prek dosedanjih izkušenj, posredovali naslednjim generacijam. Da bi dali na stran ponos ter v srce vgravirali življenjsko vodilo Ad maiorem Dei gloriam, vse v večjo Božjo slavo. Na ta način težko zgrešimo.

In ko se naposled uležem v posteljo po dolgem dnevu in podarjanju talentov ljubim ljudem, s katerimi lahko ustvarjam, se zavem, da sama nisem nič. Zahvala za vse, kar imam in lahko dajem naprej, gre tja gor. Gloria Patri!

Matic Podobnik (Šenčur), organist in zborovodja

Cerkev je skupnost. Kdor misli, da ima lahko vero in Boga ekskluzivno samo zase in to skriva v kotičku srca, mu je težko. Jezus namreč uči: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20), pred tem pa še: »Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 18,19).

Cerkev je skupnost. Kdor misli, da ima lahko vero in Boga ekskluzivno samo zase in to skriva v kotičku srca, mu je težko.

Zgornje besede mi pogosto pridejo na misel. Ni lepšega kot soglašanje. Če zrcalim iz praktičnega življenja v glasbeno: ni lepšega kot dobro uglašeni zbor, ki soglaša s tem, kar izvaja. Pričuje besedilo. Do skupne predstave o tem pa je mogoče priti le s pogovorom, dialogom, premišljevanjem in skupnim ustvarjanjem, sploh poskušanjem. Pomembno je hoditi. Padci so del življenja in sploh hoje, še posebno ko se učimo hoditi. Zato se mi zdijo pomembne spodbude laikov, duhovnikov.

Dobra beseda dobro dene in tako se skupaj dvigamo k boljši prihodnosti. V dobrih in iskrenih odnosih je moje upanje. Najhuje je, če se nehamo pogovarjati in s tem postavimo zid v odnosu. Ta zid je treba vedno znova rušiti, kar zahteva veliko odrekanja samemu sebi in tveganja, kaj bo prinesla odprta meja. Konflikti so neizbežni, vendar pa se le po njih kali odnos in zid podira znova in znova. Sveti Duh nas prečiščuje v ognju, govorim o gorečnosti.

Moje upanje je tudi v tem, ko vidim vse več in več ljudi, ki gorijo – mišljeno v dobrem smislu. »Če hočeš druge vneti, moraš sami goreti,« je Slomškova misel, ki mi je posebej pri srcu. Pove vse o pedagoškem poslanstvu ter veri. Če torej želim prepričati svoje pevce o nekem besedilu, moram najprej kot dirigent sam besedilo močno doživljati, se še prej vanj poglobiti in nato z vsako izvedbo izzivati meje občutene in doživete izvedbe. Največ mi pomenijo trenutki, ko zbor, ki ga vodim, ali pa zbor, v katerem pojem, zadiha kot eno. Dobesedno vdihne skupaj – na primer pred začetkom fraze – ali pa ko skupaj izdihne zadnji ton v tišino posvečenega prostora. V tem zadnjem trenutku je zbrana vsa osredinjenost in tedaj vzdrhti stvarstvo, saj se bit vsakega posameznika, ki se je podaril v ta trenutek, ki slavi Boga, združi v eno. Na tej zemlji se ne da priti bližje nebesom kot na ta način. In to je ena sama ljubezen. V takih trenutkih je Bog med nami, saj smo zbrani v njegovem imenu.

Časi so zahtevni, vsaka stiska pa rojeva znanost, molitev ali poezijo.

Časi so zahtevni, vsaka stiska pa rojeva znanost, molitev ali poezijo. Glasba, sploh človeškega glasu, je splet vseh treh. In v svetu, kjer je delitev glavni proces, je treba iskati skupne točke. Tako bomo lahko sprejemali, spoštovali in ljubili drug drugega. Zdi se mi, da se nekatere skupnosti – najsi bo župnijske, skupnosti cerkvenih pevskih zborov in raznih drugih skupin – zapirajo same vase. Ozračje tam lahko postane zatohlo in prej ali slej vse strohni. Svež veter je potreben, hoditi je treba skupaj, vštric. Ko kdo opeša, ga drugi podpirajo, zanj žrtvujejo požirek vode v vedenju, da bo na šibkejšega imel mnogo večji blažilni učinek kot nanj samega. Zato je vedno treba gledati izven okvirjev, četudi se ti zdi, da si kdaj sam sebi dovolj in že tako ali tako letiš. Kaj pa ostali? Jim lahko pomagaš?

Najlažje je odvrniti pogled in reči, saj bo že kdo drug pomagal. Seveda pomoč ni vedno nujno potrebna, dobra beseda pa lahko da potreben zagon, da se vzpostavi kaj novega, za kar niti slutiti nisi mogel, da bi lahko nastalo. Moje upanje je zato tudi v prihodnosti, ki si jo lahko samo mi sami s svojo aktivnostjo naredimo svetlo. Ta aktivnost vključuje tudi ponižnost. V ponižnosti nisi slepo zaverovan vase, poznaš svoj domet, a vseeno dopuščaš, da ti lahko tudi drugi podarijo kaj drugačnega in dobrega. Tako se bogatimo, sodelujemo, zbiramo v Kristusu, ki tako lahko vsak dan znova domuje pri nas.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (4/2025).