Redovnica, devica, puščavnica

Bila je hči senatorja Antigona, sorodnika cesarja Teodozija, in matere Evfrazije. Oba sta bila premožna, pa tudi zelo radodarna. Leta 380 se jima je rodila hčerka, ki so ji dali ime po materi. Ko je bila stara eno leto, ji je umrl oče. Mati jo je tedaj izročila cesarju in cesarici v varstvo z besedami: »V spomin na Antigona, vajinega sorodnika, jo sprejmita, varujta in ji bodita oče in mati.« Ko je bilo Evfraziji pet let, so jo po tedanji navadi zaročili s sinom uglednega senatorja. Ovdovela mati je dobila več ponudb za novo poroko, pa je vse odklonila. Da bi imela mir pred snubci, se je s hčerko preselila v Egipt. Tam sta se naselili blizu velikega ženskega samostana, v katerem je živelo okoli 130 redovnic.

Mater in hčer Evfrazijo je čedalje bolj mikalo, da bi se tudi sami odločili za samostansko življenje. Ko pa je mati Evfrazija oddala svojega edinega otroka v samostan in s tem dovršila svojo življenjsko nalogo žene in matere, je zbolela. Čutila je, da se ji bliža smrt. Poklicala je hčer k sebi in ji govorila z bolniške postelje: »Otrok moj, diakonisa (samostanska predstojnica) mi je rekla, da me Kristus kliče in da se bliža dan moje smrti. Izročam ti svoje in očetovo premoženje. Razdeli ga tako dobro, da boš deležna nebeške dediščine.« Evfrazijo je premagala bolečina bližajoče se ločitve. Mati pa jo je tolažila: »Hčerka moja, Kristusa imaš za očeta in ženina, nisi ne romarica ne sirota, in diakonisa je tvoja mati. Otrok moj, zdaj pohiti, da boš spolnila, kar si obljubila. Boj se Boga, spoštuj častitljive žene, svoje sestre, in jim služi v vsej ponižnosti. Nikoli ne misli na to, da si cesarske krvi, in nikoli ne govori, da bi one morale služiti tebi. Bodi revna na tej zemlji, da boš bogata v nebesih.«

Ko so v cesarskem mestu izvedeli za smrt Antigonove žene, je senator, ki so ga starši zaročili s petletno Evfrazijo, leto v pismu pozval, naj se vrne v domovino, da se bosta poročila. Evfrazija mu je odgovorila: »Kristusova sem in se mu ne morem izneveriti.« V samostanu je potem živela v molitvi, ponižnosti, ljubezni do drugih in ob strogih postih. Nad dvajset let, pripoveduje njen življenjepisec, je opravljala najnižja in najtežja kuhinjska in hišna dela, vdano prenašala žalitve in neprijaznosti, predvsem s strani neizobraženih redovnic.

Umrla je leta 412. Ko se je bližala ura ločitve, so jo prenesli v oratorij. Sestre so se s solzami v očeh poslovile od nje z besedami: »Spominjaj se nas, sestra Evfrazija; zakaj Gospod te blagoslavlja in ljubi.« Pokopale so jo v grob zraven matere.

Goduje 24. julija.